Ko ji je pri 16 letih umrl oče, je vozila in orala s konji Ivanko Žižek smo v Domu starejših občanov v Gornji Radgoni obiskali na pobudo enega izmed stanovalcev doma, ki občuduje njeno ročno delo, to je izdelavo rož iz krep papirja. Obiskali smo jo v njeni sobi, kjer s svojo sostanovalko Pavlo Jelen, ki je v dom prišla iz Lendave, preživlja jesen življenja. Naj takoj povemo, da je njena soba polna njenih izdelkov, ki krasijo okvirjene slike, raznovrstne rože pa se bohotijo na omari za perilo, nočni omarici in mizici, ob kateri nastajajo njene rokodelske umetnine.
Ivanka Žižek se je rodila 1935. leta, na dan ko praznujemo praznik dela, v kmečki družini Belna v Policah. Je najstarejša izmed sedmih otrok, od katerih še živi šest. Ko je bila star 16 let ji je umrl oče zato je morala prevzeti »moška« dela n 8 ha kmetiji. Naložili so ji vožnjo in oranje s konji, katere je vodila tudi na »podkavanje«, k bližnjem kovaču Francu Iskra. Tam je prijela tudi za nogo, da je lahko kovač očistil kopito in namestil novo podkev. Ko je bila stara 20 let je šla služit za »grunt« Kolaričevim v Lokavce. A gospodar ni držal obljube, zato se je zaposlila v Mariboru, odkoder se je vrnila k materi in se leta 1965 poročila s krojačem Mihom Žižek, po domače Hobotovim Mihom, v Radvence. V zakonu, ki je zdržal le 2 leti, se ji je rodila edina hčerka Marija Jelen. Pri tej pripovedi se ji je beseda ustavila in utrnila tudi solza. Kako tudi ne, ko pa je hčerka, ki ji je poklonila vnuka Branka in Klavdijo, pri 29 letih umrla. Ko je odšla od moža se je nastanila v Noričkem Vrhu in se zaposlila. Najprej je 14 let delala v vrtcu nato 5 let v Trgovskem podjetju Sloga, kjer se je tudi upokojila. Preden je odšla v Dom starejših, je nekaj časa živela pri hčerki v bloku na Simoničevem bregu, nazadnje pa v upokojenskem bloku. Domsko oskrbo plačuje iz svoje pokojnine, ki je daleč »prekratka«, da bi pokrila stroške njenega bivanja. Ostanek plačuje občina, kateri je izročila vse svoje nepremičnine. Kot pravi je v domu srečna, saj se je z nastanitvijo v njem rešila mnogih skrbi. Vesela je, si je našla v domu veliko prijateljev in, da delavci doma tako lepo skrbijo za vse stanovalce.
Čeprav je bil naš glavni namen Ivanko predstaviti kot izdelovalko rož iz krep papirja, nismo mogli mimo njene zgoraj opisane življenjske zgodbe. Vprašali smo jo, dkod veselje do tega ročnega dela? »V času ko sem preživljala otroštvo, smo bili tudi otroci vpleteni v življenje in delo na kmetiji. Kljub temu, da smo imeli 8 ha zemlje, je bilo tudi kaj časa za ročna dela. Otroci smo se raznih ročnih opravil učili od starejših. Mene je posebej pritegnilo izdelovanje rož iz krep papirja. V tistih časih so vence ob pogrebih izdelovali na domovih. Zbralo se je več žensk, ki so bile vešče tega opravila. Prav tam sem se prvič srečala s tem ročnim delo. Zelo me je zanimalo, zato sem bila deležna tudi napotkov. Ker je ta dejavnost počasi zamirala ji nisem posvečala velike pozornosti. Sedaj, ko sem upokojena mi je v veliko veselje, da lahko ustvarjam. Posebno tukaj v domu, kjer imamo Kreativno delavnico, ki jo vodi Matjaž Zupanc dipl. del. terapevt. Tukaj sem se naučila izdelave tudi drugih izdelkov. Tako sedaj poleg rož izdelujem tudi okrasne »angelčke« iz testenin, ki so namenjeni okrasitvi božičnih drevesc. Velela sem, da so mi v domu dovolili izdelavo rož in okrasnih vencev tudi v sobi, da lahko ustvarjam tudi takrat, ko je delavnica zaprta.«
Zanimalo nas je kako nabavlja potreben material in komu so namenjeni njeni izdelki? »Materiale za vence, rože in moštrance, ter druge izdelke, nabavljam iz svoje žepnine. Večino izdelkov podarim, vesela pa sem, če lahko katerega tudi prodam, da si krijem stroške za material. Za nabavo materiala skrbi moja prijateljica Betka Jaušovec, za kar sem ji nadvse hvaležna.« Ob tem naj zapišemo še njeno misel, ki nam jo je izrekla ob koncu našega obiska: »Nikoli v življenju mi ni šlo tako dobro kot tukaj v domu, kjer osebje doma poskrbi za vse kar potrebujem na stara leta.«