Devetindevetdeset letna Nežika Kaučič, katero smo, skupaj z županom občine Sv. Jurij ob Ščavnici Antonom Slano, svetnikom in sovaščanom Ivanom Frasom in kaplanom Boštjanom Ošlajem, obiskali na njenem domu v Sovjaku, živi že 79 let v cimprani (leseni) hiški, ki je stara dvakrat toliko kot ona. Živi v sobi, ki bila nekoč polna otrok, ki so se greli ob krušni peči, ki še sedaj greje njen bivalni prostor. V lepo urejeni sobici, nekoč so rekli hiši, preživlja jesen življenja. Da ji je lepo skrbi Simona, ki je poročena z njenim vnukom Jožekom, ki prav tako skrbi, da je babici Nežiki na stara leta lepo.
Nežika Kaučič se je rodila z dekliškim priimkom Nedok, 18. januarja 1910. leta v Blagušu pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer tudi je preživela večino svojih otroških let. Nekaj časa je živela v Kraljevcih. Leta 1935 se je poročila Jurijem Kaučičem, ki je bil po poklicu sodar. V zakonu se jima je rodilo 8 otrok, od katerih živi še pet. Mož delal kot sodar, sama pa je skrbno obdelovala malo posest, ki je bila glavni vir potrebnega za preživljanje družine. Po 35 letih srečnega zakona ji je umrl mož. Tedaj je posest prevzel sin Jakob, ki si je ustvaril družino, a sta oba z ženo Marijo že pokojna. Sedaj vodi posest njun sin, Nežikin vnuk, Jožek, ki s svojo ženo Simono zelo lepo skrbi za svojo babico. Nežiko so otroci obdarili s 6 vnuki in 9 pravnuki.
Kot smo že omenili, je babica Nežika najbolj vesela, ko jo kdo obišče. »Čeprav nisem sama, saj z menoj živijo vnuk Jožek in njegova žena Simona, ki zame lepo skrbi, ter pravnuk Jožek, se veselim vsakega obiska. Kolikor moreta me obiskujeta hčerki redovnici Pavla in Maksimiljana Obišče me tudi hčerka Zinka, ki z možem Tonetom Čučkom, ki je glasbenik, pri njem tudi poje moja hčerka Zinka, živi v Mariboru. Tudi sin Jurij, ki prav tako živi v Mariboru, me pogosto razveseli z obiskom. Obišče me tudi hčerka Nežika, ki živi v bližnjih Kraljevcih.« Ob njenih častitljivih letih, bi človek pričakoval, da od nje ne bi izvabil veliko besed. A, ni tako. Je zgovorna, povedano pa podkrepi z gibi rok. Njeno pripovedovanje sega v preteklost. Natanko se spominja mnogih ljudi, katerih več ni. Natanko se spominja blatnih klancev in mašnih poti, po katerih je vsako nedeljo in praznik odšla k maši. Naštela je vse duhovnike, ki so v času njenega življenja vodili župnijo Sv. Jurija ob Ščavnici. Kot je dejala, ponoči ali po dnevi, ko ne more spati razmišlja o svoji preteklosti, posebno kako je živela njihova družina. Povedala nam je tudi nekaj starih pregovorov, v katere so ljudje verovali. Dan po našem obisku je imela god, pa je na to svetnico povedala rek. »Če na dan sv. Neže dežuje, bo veliko fižola.« Pri tem pa je omenila, da je bil v preteklosti fižol, rekla je grah, pogosto na mizi, zlasti za kosilo. Opisala je tudi tedanji jedilnik. Na njem so se znašli koruzni, pšenični in ajdovi močniki, rekli so tudi zlevanka, zelje, repa in koruzni, ajdovi, in oženjeni žganci. Spomnila se je, da so za zlevanke, tudi za pitje, hodili po slatino v Očeslavce peš. Oženjeni žganci so bili pripravljeni iz pšenične moke in kuhanega krompirja. Žgance, so uživali predvsem za zajtrk. Zalili so jih s kavo iz nadomestkov, »prenano žüpo«, to je prežganka, in kislo žüpo, seveda brez mesa. Žganci so bili pogosto na mizi tudi za obed, kosilo, s katerimi so uživali kislo zelje in kislo repo. Kot pravi ima vse te jedi še danes rada.
Nežika, tudi njena družina, je zelo verna. Svojo vernost sta z možem izražala tudi v tem, da sta rada romala na božje poti. Kot je povedala, je 30 krat romala k Mariji Bistrici, v začetku peš, pozneje z vlakom. Večkrat je peš romala tudi na božje poti k Sv. Trojici, Ruše in Ptujsko goro. Na tak način si je nabirala moči za tedaj težko življenje pri obdelavi zemlje in skrbi za številno družino. Danes najbolj pogreša svoje vrstnike, s katerimi bi obujala spomine na dni, ko je bilo v Sovjaku, pravzaprav na podeželju povsod, veliko siromaštva. Kot je povedala, je iz svojega življenja in življenja v Sovjaku, »predavala«, tako je rekla, mi bi rekli pripovedovala, mnogim učencem šole. Ponosna je, da jo je z diktafonom obiskal tudi nekdanji rojak iz Sovjaka pesnik Miroslav Slana-Miros, kateremu je pripovedovala zgodbe iz njenega življenja, in življenja ljudi v Sovjaku. Nežika si sedaj krajša čas s poslušanjem radia in molitvijo. Vsako nedeljo po radiu spremlja sv. mašo. Povedala je še, da je rada pela. Doma so gojili družinsko petje. Rada se spomni svojih štirih hčera, s katerimi je pela, vse so pa pele tudi v cerkvi. Zanimivo je, da v vsem njenem življenju nikoli ni bila v bolnišnici. Razumljivo je, da je vse otroke rodila doma. Dolgo življenje, ki ji ga je, po njenem, naklonil Bog, pripisuje tudi zmernosti. Nikoli v življenju ni pretiravala, ne pri hrani ne pri pijači. Ob koncu pogovora, se je zahvalila za obisk županu Antonu Slani, ki ji je v imenu občine zaželel zdravja in da bi se srečali ob njeni stoletnici življenja. Enake želje sta izrazila svetnik Ivan Fras, kateremu je naštela vse njegove naslednike, in kaplan Boštjan Ošlaj. Mimogrede naj omenimo, da nas je kot pisca spoznala. Ko smo jo vprašali, če nas pozna, je takoj rekla: »Vi ste novinar, Kramberger.« S tem hočemo podkrepiti, da je Nežika, kljub letom, ki jo dajejo, zdravega duha in spomina.