Mladinske delavne brigade, ki so po vojni, pa tudi pozneje, delovale v mladinskih delovnih akcijah, so že zgodovina. Mnogi se več ne spominjajo teh dogajanj. Da ne bi šlo v pozabo, bomo v nekaj prispevkih obujali občutja in doživetja brigadirjev, ki so se udeležili delovnih brigad.
Tokrat smo obiskali udeleženca mladinskih delovnih brigad Lovrenca Kramergerja, ki ga večina pozna pod imenom Lenc. Kot mi je ob mojem obisku, sva namreč brata, povedal, je z zanimanjem prebral naše predhodne prispevke o mladinskih delovnih brigadah, ki smo jih objavili v Prepihu. Mimogrede, naj povemo, da je odmev med tistimi, ki so sodelovali v brigadah, o našem pisanju nadvse dober. Skoraj vsi, ki so nas poklicali ali kako drugače prišli stik z nami, so soglašali, da je prav, da o tem kaj zapišemo. Še več! Povabili so nas, da jih obiščemo. To bomo rade volje storili. Eden od teh je že naš 78 letni Lenc, ki je med bralci Prepiha že znan, predvsem po njegovem mlinu muzeju in njegovih rokodelskih spretnostih. Mi ga bomo predstavili kot, verjetnega »naj« brigadirja iz področja Prlekije in Prekmurja, saj je sodeloval v štirih mladinskih delavnih brigadah, v dveh prostovoljno, v dveh pa obvezno. Bil je pa tudi dvakratni udarnik.
Rodil se je 1927. leta v Ženjaku pri Benediktu, v družini 11 otrok, od katerih še živi 7. Del otroštva je odraščal v Negovi, kjer so si starši, ki so bili prej viničarji, kupili manjšo posest. Ker doma ni bilo dovolj hrane, je že kot otrok služil pri kmetih. Po končani osnovni šoli je prvič postal brigadir. Tedaj je v Negovi delovala mladinska delovna brigada, ki je gradila cesto od Negove proti Benediktu. »Bil sem še otrok. V brigado, bilo je 1945. leta, sem se javil prostovoljno, posebno zato, ker je bila v Negovi. Brigadirji, bilo nas je okrog 100 smo stanovali v negovskem gradu, v stražnem stolpu. Na delo smo šli v zboru, načelu z jugoslovansko zastavo, ki sem jo vedno nosil jaz, ker sem bil med brigadirji največji. Ob tem smo peli tedaj udarne pesmi. Zastavo sem zapičil v zemljo ob gradbišču. Sicer mi je marsikaj iz te brigade, ki je trajala 2 meseca, šlo iz spomina. V bližnji okolici skoraj ne najdem več človeka, ki je bil udeleženec te brigade. Edini, ki ga še srečujem je Vili Gibičar iz Gornje Radgone, ki je bil »mašinist« pri agregatu za proizvodnjo elektrike. Spominjam se tudi, da je bil komandant brigade Kralj iz Zagajskega Vrha.«
Po brigadi se je Lenc šel učit za mlinarja k mlinarju Mihaelu Sitarju, ki je imel mlin, na Negovskem jezeru. Kakor smo že pisali, je vsak vajenec moral obvezno v brigado. Tako se je tudi Lenc od maja do avgusta 1947. leta udeležil 2 mesečne delavne akcije na progi Šamac-Sarajevo. »V tej akciji mi je bilo najtežje. Težko delo, slaba hrana, uši in stenice, so nas izčrpavali. Spali smo v vojaških barakah po 50 v eni sobi. Okoli pasa sem bil vse rdeč od ugrizov stenic, zaradi podhranjenosti pa sem kazal rebra, da bi lahko na njih igral, kot na ribež za pranje. Tudi tu sem bil v brigadi zastavonoša. Čeprav smo trdo garali, bil sem v Mariborski brigadi, nismo dobili nobenih priznanj.«
Še veliko bi lahko pisali o njegovi udeležbi na progi Šamac-Sarajevo, a je zato premalo prostora. Zato smo že pri njegovi tretji udeležbi v delovni brigadi. Tudi te se je udeležil pod »prostovoljnim musom«. Tokrat je bil na delovišču brigade, leta 1949, na izgradnji avtoceste Beograd-Zagreb. »Koliko se spominjam, je tedaj primanjkovalo brigadirjev, in smo nekateri vajenci morali v brigado drugič. Tudi tedaj sem deloval v mariborski brigadi. Za odhod v brigado smo se zbirali pri treh ribniki, kamor sem iz Negove prišel peš. Odšli smo na delovišče na odseku Županja-Spačva-Bošnjači. Tudi tukaj, tam sem bil 2 meseca in nekaj dni, so bile razmere podobne kot v prejšnji brigadi v Bosni. Težko delo, z vagončki sem na cestišče prevažal material, in že prej omenjeno pomanjkanje hrane, ta pa je bila pogosto »zabeljena« s črvi, me je ponovno izčrpalo. Podnevi smo delali na izgradnji trase ceste, ponoči pa razkladali kamenje, ki je prispelo za potrebe ceste po železnici. Naj še omenim, da me je v brigadi, zaradi nergiranja, godrnjanja, o slabi hrani zasliševala OZNA, ki mi je naprtila sum, da sem hujskal druge brigadirje k štrajku, zaradi neznosnih razmer, dela ponoči in po dnevi, in slabe hrane. Spominjam se, da so nas povabili na miting. Mislil sem, da bomo dobili kar hrane, pa so nas »fotrali«, le s politično propagando. Od tega nisem imel nič. Kako bi tudi lačnemu, pravzaprav sestradanemu, šlo kaj političnega v glavo. Fizično sem bil tam, sicer pa sem poslušal lakoto v želodcu. Ko smo se z vlakom vrnili v Maribor, sem pobegnil, ker sem se bal, da nas bodo še tam angažirali pri čiščenju ruševin od vojne porušenega Maribora. Domov sem šel peš. Bil sem lačen, za žejo pa sem pil vodo iz potokov. Tedaj so me, sestradanega v Lenartu ustavili miličniki, ter me osumili, da v noči pohajkujem kot tat. Čudili so se moji »posušeni« postavi. Ko sem jim povedal, da grem iz delavne brigade so me izpustili. Ob vrnitvi domov, so doma mislili, da imam sušico, kakor so tedaj rekli jetiki, ki je pobirala mlade ljudi. Tudi v tej brigadi nisem dobil nobenega priznanja.«
Človek bi misli, da ima Lenc brigad dovolj, posebno zato, ker si je med tem ustvaril družino. Pa ni bilo tako. Četrtič se je javil v delovno brigado prostovoljno. Tedaj so brigadirjem obljubljali, da bodo lahko, če se bodo udeležili brigade, naredili vozniški izpit. Bile so tudi možnosti priučevanja v poklicih. O svoji četrti udeležbi v brigadi Lenc pravi: »Četrtič sem se v brigado, od junija do julija 1959. leta, javil prostovoljno. Tedaj so tistim, ki so se udeležili mladinskih delovnih brigad, obljubili, da bodo lahko opravili vozniški izpit ali poklic traktorista. Mene je mikal izpit za traktorista. Obljubo so nam po vrnitvi tudi izpolnili. V času tečaja in opravljanja traktorskega izpita smo stanovali v gasilskem domu v Murski Soboti. Z mano je bil tudi Franc Škrobar iz Cerkvenjaka, ki sedaj živi v Policah. Vsak dan smo imeli predavanja o kmetijstvu in o motoroznastvu. Po opravljenem tečaju, sem izpit, jeseni 1959. leta, tudi naredil in se kot traktorist zaposlil v Kmetijskem kombinatu v Gornji Radgoni. Tako kot so obljubili je bil tečaj in izpit brezplačen.«
Udeležba v brigadi v Aleksincu je bila Lencu tokrat zelo pestra. Za svojo zalaganje pri delu v brigadi, v rednem delovnem dnevu ter v prostem času, ga je pripeljala med dvakratne udarnike. »Moja četrta udeležba v brigadah je bila na izgradnji avtoceste Beograd-Skopje, na odseku v Aleksincu. V tej brigadi so bile bivalne in druge razmere, veliko boljše kot v prejšnjih. Tudi bilo več šikaniranja, pa tudi hrana je bila boljša. Brigadirji smo imeli dnevno normo. S samokolnico smo morali prepeljati 18 m3 zemlje ali drugega materiala. Normo sem vedno presegel.V popoldanskem času pa sem pleskal barake in pisarne, ki so služile za štab brigad. Ob tem sem poučeval Bosance in Šiptare v zidanju, predvsem dimnikov, ter ometavanja zidu. Tečajniki so ob koncu dobili spričevala, kot priučeni zidarji. Za svoje zalaganje, v rednem delu in v prostem času, sem prejel medaljo brigadnega udarnika. Ob tem pa še kot edini brigadir v brigadi medaljo udarnika, ki mi jo je podelil Zvezni štab mladinskih delovnih brigad Jugoslavije v Beogradu. To mi je tedaj, bil star 30 let, doma pa sem imel ženo in otroka, veliko pomenilo. Na žalost so se medalje v teh skoraj 50 letih izgubile. Živi pa še priča, to je že omenjeni Franc Škrobar, ki se še tega dobro spominja.«
Lenc nam je še povedal, da je bila vključena v delovno brigado, a prisilno, tudi njegova žena Marija. Kakor mnogi mladi je bila poslana na spravilo lesa v pohorskih gozdovih. Takrat, bila sta še fant in dekle, jo je Lenc obiskal s kolesom.Vredno je omeniti, da tudi Lencu 8 mesecev in nekaj dni prebitih na delavnih akcijah niso šteli, kot so obljubljali, v delovno dobo.