Leto 2015, ki je vsaj doslej minilo brez kakšnih vremenskih pretresov, brez suše, toče, neurij, bo gotovo postreglo s številnimi rekordnimi živilskimi in krmilnimi pridelki narave, ki jih pridni kmetovalci in ljubiteljski gojitelji, pridelujejo v svojih vrtovih, vinogradih in sadovnjakih, ter na poljih. To se že potrjuje pri 74-letnemu upokojencu Janezu Kralju iz Podgrada pri Gornji Radgoni, ki je v pokoju že od leta 2000, a se še vedno ukvarja s prašičerejo in kmetovanjem, kjer obdeluje okoli osem hektarjev zemljišča. Na svojem vrtu tik ob domačiji, ki stoji ob regionalki Gornja Radgona – Apače – Šentilj, namreč s ponosom kaže samorodno sončnico, ki šteje najmanj 74 večjih in manjših cvetov.

„Že pred leti sem imel sončnico, ki je štela 52 cvetov, sedaj pa je ta rekord krepko presežen. Zanimivo je, da tokrat gre za samorodnico, kajti na tem delu vrta so lani bile posejane sončnice, in najbrž je kaj semenk ostalo v zemlji tako da je letos zraslo nekaj samorodnic. In Med njimi tudi rekorderka, ki že obilno cveti in še bo cvetela, kajti na steblu je še veliko majhnih cvetov. Sedaj sem pripravil kole, da bom steblo zaščitil pred vetrom, saj bi lahko tudi zaradi lastne teže padlo“, nam ponosno razloži Janez, ki živi z življenjsko sopotnico Cvetko, veliko pa ju obiščejo štirje otroci, ki so jima povili devet vnukov.

Sicer pa, že od nekoč je skorajda vsak kmetovalec na svojemu posestvu sadil tudi sončnice, nekateri kot samostojen nasad, drugi pa kot »vrinjene« rastline v krompirju, krmni pesi, v koruzi pa le na robovih njive, kajti sicer bi jih pri rasti obirala visoka koruza. Obrane plodove ali kot so po domače dejali »pogače«, so pripeljali na »gümlo« ali »naton«, kjer so jih običajno otroci "(iz)klopfali". Iz posušenih zrn so v oljarnah pridobivali olje, ki so ga uporabljali za solato in praženje pustnih krofov. Danes sončnice večinoma sejejo kot samostojno rastlino, obirajo pa jih stroji, ponekod pa se „rodi“ tudi kakšna samorastnica, kot pri našem sogovorniku v Podgradu Janezu Kralju.

Ko gre za zgodovino sončnice ne smemo prezreti, da jih danes največ vzgojimo v Evropi, a vseeno se moramo spomniti, da sončnice prvotno izhajajo iz Srednje Amerike. Kot gojene rastline so bile prvič uporabljene okoli leta 2600 pred našim štetjem na območju današnje Mehike. Sončnice so Evropejci odkrili v Peruju v začetku 16. stoletja. Prvi Evropejec, ki je ugledal osupljiv sončni cvet, je bil španski konkvistador Francisco Pizarro, zavojevalec in raziskovalec, ki je kasneje osvojil Inkovski imperij in ustanovil Limo, moderno perujsko prestolnico. Sončnično seme in slike čudovitih cvetov so kmalu dosegli Španijo, kjer pa je bilo gojenje sončnic v začetku nezaželeno, saj naj bi bili cvetovi povezani s poganskim čaščenjem sonca. Do 18. stoletja se je gojenje sončnic za olje razmahnilo po vsej Evropi, danes pa jih največ sadijo v državah nekdanje Sovjetske zveze.

Sončnica bi lahko ostala eksotična rastlina, če ne bi Peter Veliki prinesel semen s poti po Nizozemski v Rusijo. Tam so jih že v 18. stoletju pričeli gojiti zaradi užitnih semen, ki vsebujejo maščobo. Pravoslavna tradicija jim je namreč prepovedovala uživanje mastne hrane, a semen ni omenjala. Z veliko dela so razvili kar nekaj odpornih in nič manj lepih sort, ki jih lahko občudujemo še danes. Razen tistih, ki zrastejo za ptičje seme, si danes lahko privoščimo celo zbirko različnih okrasnih sončnic. Te nimajo nujno le rumenih jezičastih cvetov in tudi po velikosti se le te močno razlikujejo. Sončnice na poljih zrastejo tudi do 3 m in več v višino ter imajo cvetove premera preko 40 cm. Okrasne sončnice so po navadi križanci med navadno sončnico in drugimi sorodnicami te vrste. Imajo lahko socvetja različnih barv in velikosti, prevladujejo pa oranžno rumeni do rdečkasto rjavi toni obarvanosti...