V petek, 6. maja, so se ob Šolskem centru na Ptuju zabrli dijaki, ki so pred 50-timi leti maturirali na Srednji Ekonomski šoli na Ptuju. Na snidenje, ki je bilo nadvse prisrčno, je prišlo 14 dijakinj in dva dijaka, ter trije tedanji profesorji: profesorica Svetelšek ter profesorja Kovačič in Logar. To je bila prva generacija tedanje Srednje ekonomske šole na Ptuju. Šolo je ob vpisu obiskovalo 42 dijakov, končalo pa jih je le 25, kar kaže, da je bila velika selekcija. Udeležence snidenja je sprejela ravnateljica Šolskega centra Ptuj mag. Branka Kampl Regvat, ki je udeležencem predstavila sedanji moderni Šolski center na Ptuju. Snidenje je organizirala Marinka Biluš iz Maribora, ki je zaželela vsem udeležencem dobrodošlico, ter predstavila kroniko dogodkov iz šolskih klopi. Med drugim je dejala: »Skoraj sem prepričana, da sleherni izmed nas v tem trenutku ne more dojeti, da je od naše mature minilo celih 50 let, pa je to resnično. Poskušajmo se svojimi mislimi vrniti nazaj v tista leta, ko smo še bili bolj ali manj pridni dijaki Ekonomske srednje šole v Ptuju. Spomnimo se, da smo začeli guliti šolske klopi kot gosti v Gimnaziji PTUJ, šele v tretjem letniku smo dobili svojo za nas takrat novo šolo.
O prvega pa do četrtega letnika smo bili dijaki v pravem pomenu besede, včasih dobro pripravljeni za pridobitev ocen pri posameznih predmetih, včasih pa smo iskali izhode v sili, t.j. »špricanje« pa tudi opravičene izostanke zaradi bolezni. Pri pismenih nalogah so pa prišli v poštev tudi »švingl ceglci«. V razredu smo bili glede na predmet tujega jezika razdeljeni na Angleže in Nemce. Zakaj to omenjam zato, ker smo v tretjem letniku dobili »Angleži« eno neupravičeno uro in ukor po razredniku in to samo zaradi tega, ker smo »špricali« uro angleščine, ki jo je takrat poučevala profesorica Podgoršek iz Gimnazije. Razlog zakaj nismo ostali tisto zadnjo uro pri pouku, pa je bil po našem mnenju utemeljen za naše profesorje in ravnatelja pa ne. Pred tem smo bili na urjenju predvojaške vzgoje za pripravo na parado ob dnevu JLA 22 decembra, (marševski korak, strojevi korak, pozdrav na levo ali desno), zato smo bili tako utrujeni, da nismo imeli več toliko energije, da bi še poslušali uro iz angleščine.
Spomnimo se tudi našega maturantskega izleta, vlak do Beograda, z gliserjem po Donavi skozi Đerdab do Prahovega nato z vlakom do Sarajeva in Dubrovnika ter s parnikom do Ulcinja nato do Splita ter z vlakom nazaj domov.« Snidenje ali srečanje so zaključili z družabnim srečanjem v Gostilni Ribič pri mostu na Ptuju, kjer so obujali spomine na šolske dni. Kot so dejali, tedaj niso poznali šolskih malic, pač pa je bila malica od doma prinesen kos kruha ali jabolko. Moramo pa omeniti, da nas je na srečanje povabila edina udeleženka iz radgonskega konca, ki sedaj živi v Apačah, Slavica Tropenauer, ki je bila zaposlena kot ekonomistka v nekdanjem mizarskem podjetju Lina v Apačah.