Nekoč je bila zima čas, ko so se ljudje na podeželju bolj obiskovali. Razumljivo, saj so jim pozimi ostala v glavnem le opravila živine. Nekateri so tudi pozimi pripravljali drva, ter vozili, seveda s vprežnimi sanmi, gnoj na njivo in v vinograd. Mi, ki živimo drugačno, rekli bi mestno življenje, smo se, po nasvetu prijatelja, oglasili v pri Francu Čehu v Grabonoškem Vrhu, da bi pripravili pričujoči intervju. Ob prihodu na dvorišče, nam je ob pogledu naokoli, padla v oči urejenost doma in gospodarskega poslopja ter okolice. V gospodarskem poslopju, ki ga na zunaj krasijo stari kmečki pripomočki, ki so jim nekoč služili pri obdelovanju zemlje in kmetovanju, so še lepo pospravljeni modernejši stroji, ki jih vleče ali poganja traktor Ursus, ki je že pravi oldtaimer.Po pozdravu, naju je pot najprej vodila v njegovo delavnico, ki je urejena pod gospodarskim poslopje. Pogled vanjo, je pravo doživetje. To ni delavnica enega poklica, pač pa dveh, ki sta bila nekoč nerazdružljiva. To sta bila kolarski in kovaški poklic, katera Franc oba obvladuje. O tem pa malo pozneje. Naš pogovor sva nadaljevala v lepo urejenem domu, kjer je prav tako vse na svojem. Gospodar se je sezul pred vstopom, nam pa tega ni dovolil. V prijetnem pogovoru smo izvedeli veliko zanimivega iz njegovega življenja. Izhaja iz predvojne generacije, ki živela drugačno življenje od, tistega, ki ga preživljamo v sedanjem obdobju. Franc Čeh se je rodil 27. februarja 1938. leta v Stanetincih, v občini Cerkvenjak. Rodil se je v želarski družini. Imel še je brata, ki pa je pri 31 letih umrl v prometni nesreči. Prvič se je v družini srečal s smrtjo, ko mu je komaj 10 letnemu umrl oče Janez, ki je bil čevljarski mojster. Tako je mama Terezija z dvema otrokoma sama gospodarila in skrbela za družino. Kakor vsi želarji, imeli so 3 ha zemlje, je redila po dve kravi in svinje za domačo potrebo. S kravami so obdelovali tudi zemljo in vozili z njiv pridelke. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cerkvenjaku, je pomagal mami pri delu na posesti ob tem pa iskal dodatne zaslužke. Za učenje, ko je že povedal, ni bilo možnosti in denarja. O tem nam je povedal: »Imel sem željo do poklica. Toda ni bilo možnosti. V veliko zadovoljstvo mi je bilo, da sem lahko obiskoval soseda Franca Fekonja, ki je imel tedaj v najemu Macünovo kovačnico, pozneje pa je delal v grajski kovačnici v Negovi. Že kot šolar sem mu rad pomagal pri kovaških delih, posebno pri navlačenju »šinj«, obročev, na kolesa, ko je bilo potrebno več rok. Znal sem tudi udariti na nakovalu z velikim kladivom. Včasih me je mojster, kateremu je pomagala tudi žena Lizika, tudi poklical. Da bi si izboljšal življenjski položaj, si zaslužil kak dinar, sem delal tudi v Kmetijski zadrugi. Tedaj smo razkladali živo apno z lopatami. Prah živega apna nam je silil v oči in nos ter pljuča. Zaradi poškodb sluznice je prišlo do krvavitve. Tudi cement smo razkladali ročno. Nekaj časa sem pomagal pri mlatitvi in žaganju drv pri Francu Zimiču. Ko sem odslužil vojake v Uroševcu v Srbiji, kjer sem bil dve leti služil v artileriji, sem se leta 1964 poročil z Marijo Domjanko, s katero sem že imel otroka. Odselil sem se k njenim staršem v Grabonoški Vrh, kjer živim še danes. Tu mi je žena povila še tri otroke, od katerih živita hčerki Zinka, ki je soseda, in Helena, ki živi pri meni.« Ob tem delu pogovora se je Francu orosilo oko. Kako tudi ne bi, ko pa se je spomnil mnogih smrti, ki so ga prizadele v njegovem življenju. Desetleten je doživel smrt očeta, pozneje še matere, tašče in še koga iz bližnjega sorodstva. V planinah mu je umrla hčerka, v »jugovojski« pa sin. Tam ga je »likvidirala«, vojska, čeprav mu tega nikoli niso sporočili. Prizadela ga je smrt žene, ki je umrla pred tremi leti. Kot je dejal, sta z ženo, ki je bila skrbna in delavna, lepo živela. Sedaj so mu v veliko veselje hčerki in vnuki, ki ga imajo nadvse radi. Kot je dejal, ne mine dan, da ga kateri ne bi obiskal. Vsi štirje Alina, Jana, Borut in Matej mu po potrebi tudi radi pomagajo. Vesel je, da se je doma ustavila hčerka Helena, ki skrbi za red in čistočo doma. Ko je hčerka v službi, ga na kosilo, tudi večerjo, povabi hčerka Zinka, ki ima dom le nekaj korakov od njegovega. Nekoč sta z ženo obdelovala večjo posest, redila po 15 glav živine, sedaj pa gospodarsko poslopje sameva. Edina njegova živalska prebivalca sta mački: Miki in Maca. Ko se vrne domov, ga vedno pričakata na pragu. Franc živi danes od pokojnine, ki so jo je prislužil s 36 leti dela. Kot smo že omenili, je delal v Zadrugi, tam so mu priznali dve leti, nato 4 leta na DESU v Gornji Radgoni, 11 let kot gradbenik v Avstriji in 17 let pred upokojitvijo v Mariborski livarni. Sedaj si krajša čas v svoji delavnici, kjer ima na voljo različne stroje. Ob kovaškem poklicu, ki se ga je priučil, kot smo že povedali, v Fekonjovi kovačnici, se je priučil še kolarskega poklica. »Res je tudi kolarski poklic obvladam. To po zaslugi tasta, ki je imel kolarsko obrt. Pri njem sem se, ko sem se poročil na njegov dom, priučil v tem poklicu, in od njega podedoval vso kolarsko orodje. Prej sem izdeloval kolesa in celotno ogrodje vozov, sedaj pa izdelam tu in tam le kak »štil«, kosišče, ali »ratiše«. Potreb po teh izdelkih ni več. Posvetil sem se tudi izdelavi in popravilu klopotcev. Tako moj klopotec že 5 let deluje pri Društvu vinogradnikov in ljubiteljev vin Cerkvenjak, kjer sem tudi član. Tam skrbim, da sedaj klopotec brezhibno deluje in preganja priče pri potomki 400 letne Johanezove trte v Cerkvenjaku. Naj omenim, da je predsednik društva Ivan Janez Pučko moj zet. Svoj dom si je postavil na moji domačiji v Stanetincih. Še veliko zanimivega bi lahko napisali o njegovem življenju. Poslovili smo se ob ogledu delavnice, kjer nam je pokazal »drakšl«, lesno stružnico, ki si jo je, za svoje potrebe, izdelal sam. V njej smo naredili nekaj posnetkov, pa tudi tega, s katerim ga predstavljamo v sliki.