Kot je znano obstoja v svetu več sto vrst buč. Okrasnih in jedilnih. Na področju Štajerske in Prekmurja, tudi dela Avstrije, je znano gojenje buč za pridobivanje semena, ki služi za pridelavo jedilnega bučnega olja. V preteklosti so večino buč pridelovali kot postranski pridelek, saj so jih sadili med krompir in koruzo. Tedanje sorte buč so imele mnogo debelejše plodove, a manj semena kot sedanje sorte. V preteklosti so bila semena buč, nekatere sorte zlasti jedilne in okrasne so še danes, oblečene z luskinami. Te so morali pred pridelavo olja v oljarni luščiti, bodisi ročno ali strojno. Sedaj so na voljo semena brez lusk ali kot jim pravijo golice.
Kmetje so v preteklosti gojili buče tudi zato, da so plodove, ko so iz njih odstranili semena, polagali živini, svinjam in govedi. V Nasovi smo ob cesti in gospodarskem poslopju naleteli na, za današnje čase, nenavaden prizor, ko je 77 letna Ana Pfeiler trebila buče. Z njo smo se zapletli v pogovor in nam je ob tem povedala marsikaj zanimivega. »Kot vidim, danes pridelovalci buč trebijo buče s stroji na njivi. Mi jih trebimo doma, da lahko »kopaje«, to so iztrebljene polovice, krmimo prašičem. Ko smo imeli še živino smo jih dajali tudi živini. Živina jih je dobila za priboljšek, ko se je vrnila s paše. Buče smo zvozili domov na dvorišče in jih trebili po potrebi. Ker je jesen mrzla, so ostale na dvorišču skoraj do zmrzali. Spominjam se, da so krave, katerim smo krmili bučne kopaje boljše dojile. Sicer pa je bil to, ob pesi in repi, najboljši dodatek živalim, tako svinjam kot živini.«