Penzija in depresija
- 25.09.2016
Zanimiva izkušnja našega bralca.
»Pred dvema letoma sem postal upokojenec. Ta dogodek sem nestrpno pričakoval in se ga že vnaprej veselil. Pri vseh ljudeh pa ni tako, saj se nekateri tega kar malo bojijo. Žal se je tudi v mojem primeru zasukalo drugače kot sem si želel. Moja firma je šla v stečaj in ostal sem brez službe, ko mi je do upokojitve manjkalo le še sedemindvajset dni. Ti dnevi so bili zame zelo stresni, a se je k sreči na koncu vse uredilo. Postal sem upokojenec, vendar tudi to novo življenjsko obdobje ni bilo čisto tako kot sem si ga predstavljal. Ni bilo le 'uživancije' v obliki poležavanja ob dobri hrani in pijači, saj nas telo samo v tem obdobju opozarja, da moramo narediti nekaj tudi za svoje zdravje. Slednjega sem tudi sam postavil na prvo mesto in se odločil za nordijsko hojo. Vsak dan sem prehodil 12 kilometrov, včasih tudi dvajset in več. Dobil sem občutek, da sem kot nekakšen Forest Gump. Priznam, da je bilo od začetka naporno in včasih bi najraje kar odnehal. Vendar so se sčasoma začeli kazati prvi pozitivni rezultati mojega vztrajanja.
Na tehtnici so se pričele kazati manjše številke, pa tudi trebuh je začel postajati manjši. Še na pasu sem moral narediti nove luknje. Kljub temu, da sem začel pridobivati kondicijo, pa sem še vedno imel težave s križem. Moja zdravnica mi je priporočala telovadbo. Začel sem obiskovati telovadne vaje, ki jih je zdravstveni dom, enkrat na teden, organiziral v telovadnici osnovne šole. Sčasoma so bolečine postajale manjše in počutje je bilo boljše. Pri telovadbi sem izvedel, da zdravstveni dom organizira tudi delavnice o depresiji. Ker sem imel z depresijo v preteklosti že kar nekaj težav, sem se prijavil. Veste, boj z depresijo je kot, da bi bil na fronti – dokler sovražnika ne poznaš, se ne moreš boriti proti njemu. Šele ko dobiš o njem osnovne podatke se boj lahko začne. V delavnicah je bilo od začetka kar nekoliko mučno in boleče, saj nobeno brskanje po starih ranah ni ravno prijetno. Kaj kmalu pa smo se udeleženci delavnic spoznali in med nami ter voditeljico je stekel odkrit in prijeten pogovor. Vsako naše srečanje smo podaljšali kar krepko čez za to predviden čas. Naši pogovori so me pripeljali do razmišljanja o tem, da depresija ni nekaj katastrofalnega in brezizhodnega. V našem primeru je bila celo povezovalni faktor, saj smo bili v skupini ljudje zelo različnih profilov (upokojenci, delavci, gospodinje, ekonomisti, literati, pesniki, slikarji, kmetje,...). Zame je bila to kar lepa in zanimiva izkušnja. Drug drugemu smo pomagali s svojimi izkušnjami in nasveti. Na koncu sem bil kar malo ponosen, ko sem prišel do zaključka, da ZMOREM! Zmorem se boriti proti kilogramom, zmorem se boriti prosti depresiji in zmorem nekaj narediti za svoje zdravje.
Na koncu bi se rad od srca zahvalil osebju ZD Gornja Radgona, predvsem pa voditeljici gospe Slavici Mencinger. Lepo je ko spoznaš, da so okrog tebe ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati. Zaradi njih naša prihodnost izgleda lepše.«
Na tehtnici so se pričele kazati manjše številke, pa tudi trebuh je začel postajati manjši. Še na pasu sem moral narediti nove luknje. Kljub temu, da sem začel pridobivati kondicijo, pa sem še vedno imel težave s križem. Moja zdravnica mi je priporočala telovadbo. Začel sem obiskovati telovadne vaje, ki jih je zdravstveni dom, enkrat na teden, organiziral v telovadnici osnovne šole. Sčasoma so bolečine postajale manjše in počutje je bilo boljše. Pri telovadbi sem izvedel, da zdravstveni dom organizira tudi delavnice o depresiji. Ker sem imel z depresijo v preteklosti že kar nekaj težav, sem se prijavil. Veste, boj z depresijo je kot, da bi bil na fronti – dokler sovražnika ne poznaš, se ne moreš boriti proti njemu. Šele ko dobiš o njem osnovne podatke se boj lahko začne. V delavnicah je bilo od začetka kar nekoliko mučno in boleče, saj nobeno brskanje po starih ranah ni ravno prijetno. Kaj kmalu pa smo se udeleženci delavnic spoznali in med nami ter voditeljico je stekel odkrit in prijeten pogovor. Vsako naše srečanje smo podaljšali kar krepko čez za to predviden čas. Naši pogovori so me pripeljali do razmišljanja o tem, da depresija ni nekaj katastrofalnega in brezizhodnega. V našem primeru je bila celo povezovalni faktor, saj smo bili v skupini ljudje zelo različnih profilov (upokojenci, delavci, gospodinje, ekonomisti, literati, pesniki, slikarji, kmetje,...). Zame je bila to kar lepa in zanimiva izkušnja. Drug drugemu smo pomagali s svojimi izkušnjami in nasveti. Na koncu sem bil kar malo ponosen, ko sem prišel do zaključka, da ZMOREM! Zmorem se boriti proti kilogramom, zmorem se boriti prosti depresiji in zmorem nekaj narediti za svoje zdravje.
Na koncu bi se rad od srca zahvalil osebju ZD Gornja Radgona, predvsem pa voditeljici gospe Slavici Mencinger. Lepo je ko spoznaš, da so okrog tebe ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati. Zaradi njih naša prihodnost izgleda lepše.«
Zadnje novice
