Moja največja vrednota je bil srečen zakon in rojeni otroci Tisti dan, ko smo v Nasovi obiskali jubilantko Anico Pfeiler, so sonce zakrivali oblaki. Toda Anica ni kazala slabe volje. Nasprotno nadvse vesela je bila obiska župana občine Apače dr. Darka Anželja in predsednice ter poverjenice KORK Apače Olge Edšidt in Marije Vakej, ki so ji prišli voščit za njenih 80 let življenja. Z njimi je nazdravila in se pogovarjala o njenem dolgoletnem življenju. Pogovoru smo sledili tudi mi, ob tem pa si beležili, za ta zanimiv prispevek.
Anica Pfeiler se je rodila 16. junija 1930. leta v Nasovi. Rojena je v družini petih otrok maloposestnika Terezije in Antona Zadravec, kjer so obdelovali 4 ha posesti. Kakor vsi otroci tedanjega podeželja, je morala že zgodaj prijeti za vsako kmečko delo. Osnovno šolo je obiskovala v Apačah. Najprej je 4 leta obiskovala slovenski, nato pa 4 leta nemški pouk. Prav zato ji, ob materinščini slovenščini, nemščina ni tuja. Nemščino je lahko poglabljala tudi pozneje, saj je na tem obmejnem področju veliko starejših znalo govoriti in pisati tudi v nemškem jeziku. Po končani osnovni šoli je delala doma na posesti, obenem pa po potrebi hodila na tabrh k bližjim kmetom. Po ustanovitvi KLO Nasova je bila 3 leta tam zaposlena kot evidentičarka. Dobro se spominja časov, ko je kmete in male posestnike »stiskala« obvezna oddaja kmetijskih pridelkov. Naj v uvodu povemo, da je Anica že od malega ljubiteljica petja. Pa tako ni nič čudnega, če je svojega moža Sebastjana Pfeilera spoznala, ko sta skupaj pela v pevskem zboru. Poročila sta se 1956. leta v Apačah. Ob tej pripovedi se ji je orosilo oko. »Veste, moja največja sreča v življenju je bil srečen zakon v katerem so se rojevali otroci. Imela sem dobrega moža, s katerim sva živela lepo družinsko življenje, ki jo je leta 1998. prekinila njegova smrt. V zakonu se nama je rodilo šest otrok, od katerih živita hčerka Marija in sin Vili. V veliko veselje mi je, da si je sin Vili tukaj doma ustvaril družino, kjer se s snaho Darjo lepo razumemo. Dom so napolnili trije vnuki Sebastjan, Milena in Urban, ki me imajo radi. Radi me imajo tudi vnuki hčerke Marije, ki si je prav tako ustvarila dom v bližini naše hiše. Skupaj me sedaj razveseljuje 7 vnukov in 3 pravnuki. Ker sem še pri močeh skrbim za vso gospodinjstvo in na tak način tudi poskrbim, da družina ni lačna.«
Ko se je poročila se je preselila k možu, kjer sta pozneje prevzela 6 ha veliko posest. Čeprav je bilo na kmetiji vedno veliko dela, saj so redili po 15 glav živine, sta oba našla čas za družabno in kulturno življenje. Anica je vse življenje predana petju, mož je tudi pel, ob tem pa igral tudi pri Apaški kmečki godbi. Anica največ let poje na koru v cerkvi. Tudi sedaj že veliko let poje v Mešanem pevskem zboru Apače, ki ga vodi Marija Čepin mlajša. Vesela je, da jo njeni vsako nedeljo zapeljejo k maši v Apače, kjer s tem zborom poje na koru. Pela je tudi v skupini Ljudskih pevcev, ki je delovala v Nasovi. Ob svojem 80. letnem življenjskem jubileju, je ob zahvalni maši, ki jo je v apaški cerkvi 17. junija daroval župnik Janez Ferencek, pripravila za pevce skupno pogostitev. Na njej so ji pevci zbora, s katerimi poje v zboru, čestitali in izročili spominsko darilo.
V uvodu smo rekli, da ji veliko pomeni družina in otroci. Zato ni nič čudnega, če je kot rejnica ob svojih otrocih nudila dom in družinsko šestim rejencev. Kot je povedala, so bili rejenci sestavni del družine. Mnogi jo še občasno tudi obiskujejo. Veliko zanimivega še nam je povedala. Naj omenimo le to, da je bila tudi terica. Spominja se let, ko so v Golejovi-Jaušovčevi lanišnici trli lan. To opravilo je morala nedavno prikazati arheologinjama Pokrajinskega muzeja iz Murske Sobote. Kljub vsej skrbi za družino in dom, je našla čas za družbene dejavnosti. Omenili smo le petje, ki je njeno največje veselje. Veselje ji je bilo tudi delovati pri Rdečem križu, kjer je bila dolgo čas poverjenica za kraj Nasova. Dejavna je bila tudi v PGD Lešane, kjer je rada pomagala pri organizaciji raznih prireditev.