V še ne tako davni preteklosti, bo pa od tedaj že skoraj 50 let, je bilo na podeželju veliko lanišnic. To so zgradbe v katerih so sušili stebla lana in konoplje za pridobivanje prediva. V njih so sušili tudi saje, se pravi »klojce«. Lan in konoplje so trle terice, s pripravo, ki so ji rekli trlica. Tako pridobljenega prediva so predice pletle niti iz njih pa tkalci tkanino, ki so mu rekli »hodno platno«. Tega so uporabljali za rjuhe, brisače, nekoč pa tudi za moške hlače, ki so jim v Prlekiji rekli »brgüše«. Iz prediva so vrvarji, ki so jim rekli "žalarji", na "brdah" stroju za pletenje, pletli vrvi in druge izdelke, ki so jih potrebovali kmetje pri kmetovanju. To je le kratek opis dela okoli Lanišnice in pridobivanja prediva.
Trenje v lanišnici se je odvijalo ponavadi pozimi. Lanišnica je bila od gospodarskih poslopij in hiš zelo oddaljena, saj je bila velika nevarnost požarov. Zanimivi so tudi običaji teric. Terice so bile ponavadi »podkrepljene« s šmarnico, ki jim je dajala moč in voljo do težkega dela, obenem pa so jim po glavah rojile tudi norije. Bog ne daj, da bi se v bližini pojavil moški. Tedaj so ga terice zgrabile in mu »naklačile« ostrega »kozderja«, to so koščki suhih stebelc, ki so nastajalo kot odpadek, pri trenju, v moški del mednožja. Ponavadi so mu še njegovo »premoženje« namazale s sajami. Prav zato so se moški lanišnic, ko so se okoli njih sukale »babe«, izogibali.
Lanišnice vse redkeje vidimo. Mi smo ob cesti Spodnja Ščavnica-Sv. Ana v Slovenskih Goricah, na robu Spodnje Ščavnice, fotografirali Rajšpovo lanišnico. Stoji na robu gozda obkrožena z drevesi, zato je poleti, ko je na drevju listje nekoliko skrita. Sedaj, ko ni listja, pa je dobro vidna, kot kaže tudi naš posnetek. Je dobro ohranjena, saj je pokrita z opeko. Včasih so bile pokrite s slamo, zato je bila nevarnost požara še večja. Da bi izvedeli kaj več o tej zanimivi zgradbi, smo se obrnili na bližnjo kmetijo, kjer sedaj gospodari družina Šauperl. Gospodar Darko Šauperl nam je povedal, da bo lanišnico ohranil. V kratkem namerava obnoviti peč, katere obok se je podrl. Zdi se mu škoda, če bi tak zgodovinski objekt, propadel. Kot pravi se ob njem ustavljajo mnogi turisti. Tisti ki ne vedo, kaj objekt pomeni, jih sprašujejo, zakaj je postavljen v gozdu. Seveda lanišnica ob postavitvi ni bila postavljena v gozdu. Ta jo je prerasel odkar v njej več ne terejo. Povedal je še, da je lanišnica sodila k 10 ha veliki posesti, ki jo je leta 1903 kupila družina Rajšp, zato so ji rekli Rajšpova lanišnica. V bližini še živi Terezija Zemljič, ki je v njej sušila sadje za »klojce«.