Velika želja po svoji delavnici se mu je izpolnila, ko je zgradil hišo Benedik je majhen kraj sredi Slovenskih Goric, skozi katerega teče v Sloveniji od tovornjakov najbolj obremenjena cesta Lendava-Maribor. Nekoč je spadal v okraj Gornja Radgona, nato v občino Lenart, sedaj je samostojna občina, ki se dokaj uspešno razvija. Njen zgodovinski pomen sega v več kot 2000 let v preteklost. To dokazujejo številne rimske gomile po bližnjih gozdovih, še najbolj je kraj znan po znamenitih Negovskih čeladah, ki so jih po naključju našli pri podiranju velikega drevesa. Ko so odkopavali »ritko«, zemeljski del drevesa, je lastnik Slaček iz Ženjaka naletel na 26 v depoju zloženih bronastih čelad. Te halštatske čelade, najdene 1811. leta, še danes burijo duhove med znanstveniki, ki proučujejo v čeladah vtisnjene pismenke z napisom HARI GAST. Od vseh najdenih čelad, negovske so jih poimenovali zaradi tega, ker je bil posestnik podložnik negovskega gradu, je ohranjena v Sloveniji le ena v Narodnem muzeju v Ljubljani. V novejšem času se Benedikt močno razvija. Gotovo bo njegovo ime potovalo v svet tudi po zaslugi izgradnje bodočega termalnega zdravilišča, za katerega so že ustvarili 1800 metrov globoko vrtino iz katere priteka okrog 70 stopinj Celzija topla voda. Kraj je znan tudi po sloviti poznogotski romarski cerkvi Sv. Treh Kraljev, ter po farni cerkvi sv. Benedikta, ki nosi letnico 853 in bi jo po ljudskem izročilu naj obiskala brata sv. Ciril in Metod.
Kraj v preteklosti, vse do 70 letih prejšnjega stoletja, ni imel omembe vrednega števila obrtnikov. Danes je drugače. V samem kraju, tudi v občini, je veliko uspešnih obrtnikov in podjetnikov. Med temi je tudi Boris Lorbek, ki je pred 12 leti v središču Benedikta odprl avtomehanično delavnico. Danes 50 letni Boris nam je o svojem mehanskem poklicu in obrti med drugim povedal: »Na Benedikt sem zelo navezan.Tu sem s staršema, sem edinec, preživljal brezskrbno mladost. Že kot otrok sem občudoval motorje in avtomobile, takrat jih ni bilo toliko kot danes, kako so brzeli mimo hiše. Največ navdušenja sem dobil ob očetu, ki je v tistih časih, ko so redki imeli kako motorno vozilo, imel motor. Tako sem se odločil, da bom postal mehanik. Kot vajenec sem se učil pri znanem avtomehaniku, bil je tudi slavni »dirkač« v »spidveju«, Dragu Perku v Mariboru. Po njegovi zaslugi, bil je odličen mojster svojega poklica, sem vzljubil poklic. Pri njem sem nekaj let delal tudi kot pomočnik. Ker sem si želel praktično znanje razširiti, sem delal tudi v drugih specializiranih servisi. Ob tem sva si z ženo Cvetko, ki je zaposlena v Lenartu, na mamini parceli postavila hišo. Že ob začetku gradnje sva kletne prostore gradila tako, da bi lahko v njih odprl avtomehanično delavnico. Tu bi se rad zahvalil mami Elizabeti, ki mi je za gradnjo odstopila svoj priljubljeni vrt. Z avtomehansko obrtjo, danes imamo tudi avtovleko, sem začel pred 12 leti. Najprej sem delal sam, sedaj imam zaposlena še dva pomočnika. Na prigovarjanje strank, smo pred leti dodali še Neon Bar, kjer se lahko čakajoči na naše hitre avtomehanske usluge odpočijejo in okrepčajo. Ker v bližini ni avtomahanika imamo dovolj dela. Sicer pa stranke prihajajo tudi iz oddaljenih krajev Gornje Radgone, Lenarta, Maribora, Ptuja in še od kod. Nekaj strank prihaja k nam tudi iz bližnje Avstrije.«
Boris Lorbek je s vsem srcem mehanik. Kot pravi, je ljudem vedno na voljo, tudi ponoči. Da bi strankam nudil popolne usluge, je vpeljal tudi avtovleko. Vesel je, da ima ob sebi dva dobra delavca, Stanka Mlinariča iz Ločkega Vrha in Bojana Fekonjo iz Ihove, ki visokostrokovno opravljata svoj poklic. Sicer so pri delu med seboj povezani in si med seboj pomagajo tako fizično kakor v znanju. Ko smo ga povprašali po hobiju nam je dejal, da mu je hobi delo in družina. Družino tvorita še dve hčerki Rosana, ki rada slika in je končala Aranžersko šolo v Ljubljani, sedaj pa se šola za fizioterapevtoko, ter Polonca, ki obiskuje STGŠ v Radencih, smer turistični tehnik. Upa, da bo kdaj prevzela njihov gostinski lokal.