Ko se združijo dobra volja in prijatelji, odlična domača kulinarika in pijača, kulturno-zgodovinske znamenitosti in naravne lepote, čist zrak in neokrnjena narava Za prave ljubitelje narave, zdravega življenja in pohodništva, niti slabo vreme ni ovira, da se ne bi podali v naravo, če pa je to lepo, toplo in sončno, je potepanje po naravi toliko bolj prijetno. In če je zraven še dobra volja, pravi prijatelji, odlična domača kulinarika in pijača, potem kulturno – zgodovinske znamenitosti in naraven lepote, pa čist zrak in neokrnjena narava..., potem gotovo vse skupaj mine v nepozabnem druženju. Prav vse omenjeno je spremljalo številne prijatelje družine Kardoš – Časar iz Šalovcev na Goričkem, katere so povabili na posebno druženje in potepanje po skrajnjem severovzhodu države, po občinah Šalovci in Hodoš. Prišli so znanci in prijatelji s ptujskega, ljutomerskega, radgonskega in predvsem prekmurskega območja, največ seveda domačinov iz Šalovcev. Nekateri so „vlekli“ celo ljubljansko. Toda noben naglas, celo če se je kdo pogovarjal v madžarščini, ni nikogar motil. Enako dejstvo, da se večina prisotnih prej nikoli ni videla ali poznala, kajti po večurnem druženju, praktično celodnevnem druženju, polnem dogajanja, so se praktično vsi dobro spoznali, dogodek prvega letošnjega marčevskega dneva pa bo praktično vsem ostal v nepozabnem spominu.
Vse skupaj se je začelo že v zgodnjih dopoldanskih urah. Da pa bi pohodniki imeli kaj „kuriti“ je najprej bil na sporedu obilen zajtrk sestavljen iz domačih dobrot, katere sta ob pomoči prijateljic pripravili mama Suzana in hčerka Nina, hkrati je gospodar Valter v domači pekarni na tradicionalni način, spekel enkraten domači kruh, poleg črnega, tudi beli vrtanek. Seveda ni manjkalo niti različnih domačih napitkov, vina ipd. V tem času se je sonce že visoko dvignilo, tudi temperatura se je začela premikati proti desetim in pozneje petnajstim stopinjam, kar je že napovedovalo nepozaben dan, z zdravim pohodom v naravi in ogledom nekaterih znamenitosti svoje okolice. Po bogatem okrepčilu z domačimi dobrotami, so številni udeleženci dobili tudi posebne „pohodne palice“, ki so jih pozneje lahko uporabili tudi kot „roštilj“, na katerega so nataknili klobase, meso, slanino, krompir..., katerega so po daljšem pešačenju pekli ob tabornem ognju v gozdu.
Že pred tem se je vesela kolona pohodnikov sprehodila od Kardoš-Časarjeve domačije, po travnikih in gozdičkih, po hribčkih in dolin«cah. Najprej je bil okrepčilni postanek pri Solarovem mlinu, kjer jim je gospodar tudi razkazal kako se je na Goričkem nekoč mlelo. Lepo ohranjen mlin deluje tudi danes, a so ga pred nekaj leti prenehali uporabljati za redno mletje. Pote je ureležece pohoda nato vodila skozi večji gozd pa čez Šalovski breg, do Krplivniku, kjer so si ogledali enkraten muzej, s stalno razstavo enkratne etnografske zbirke. Na ogled je hiša iz začetka 20. stoletja, ki je zelo lepo ohranjena, v njej pa so seveda stvari, ki so jih ljudje takrat uporabljali: stara peč, šivalni stroj, slike, stvari za šolo nekoč, likalnik, stare posode, izdelke in orodja domače obrti ipd. Ogledali so si tudi druge prostore, kot so: skedenj, vinska klet s stiskalnico, žganjarna, čebelnjak, rezbarska izba. Lokalna turistična vodička Erika Jošar je razkazala enkratno zbirko z več sto različnih eksponatov, in samo škoda je, da muzej in zbirka nista bolj znana širši javnosti. V teh prostorih najdemo najdemo vse – od kmetijskih orodij in pripomočkov pa žetev, do stiskalnice za grozdje in raznoraznih strojev, veliko fotografij in drugih eksponatov. Skratka, ta muzej nam ponuja vse in tu najdemo večino stvari s katerimi so se ukvarjali naši predniki.
Na Krplivniku so se udeleženci pohoda, predvsem prijetnega in zanimivega druženja, šli še k izviru in se okrepčali z vodo, ki tam izvira in potrjuje, da je na Goričkem nekoč bilo veliko zdrave pitne vode. Poleg je tudi enkratna eko socialna hiša, s slamo pokrita cimprača, katera je v celoti bila zgrajena z ekoloških materialov. Potem pa so v spremstvu dveh razigranih štirinožcev – psičke Bernardinke in kuška terierja, ki sta se kljub vsemu najbolj naužila čiste vode, morali naprej. Spet so šli skozi veliki gozd, ko pa so tako nekaj časa hodili, so se začeli oglašati tudi želodčki in so se znova ustavili sredi gozda. S sabo so imeli »,klobase, slanino, meso, krompir, čebulo...« in zato so zakurili ogenj ter si vse dobrote spekli, tako kot so to delali nekoč gozdni delavci. Pojedli so vse, kar so imeli s sabo in sploh ni bilo tako slabo. Ta postanek je bil malo daljši in slajši, a kmalu so se vsi odpravili proti domu. Čakala jih je še dolga pot, vmes pa so se zaustavili, da bi ogledali še nekaj „gotskih“ jezer oz. ribnikov, potem kar 12 znamenitih gomil, menda gre za „Turško pokopališče“ , in nato dejansko na izhodiščno lokacijo, na novi posladek, dodatno druženje in prijeten klepet ter slovo. Gotovo je bil vsak vsaj malo utrujen, saj 15 km ni kar tako. Kljub temu so vi bili veseli, saj so znova dokazali, da tudi s pohodom lahko naredimo dobro voljo in družbo, vsi pa so soglasno sklenili, da v kratkem ponovijo srečanje...
DOMAČI KRUH... Med vsemi dobrotami, ki so jih ponudili gostitelji enkratnega potepanja na Goričkem, je posebno pozornost pritegnil domači kruh, katerega izven zakonska partnerja Valter Kardoš in Suzana Časar, pečeta v lastni mali pekarnici, na svojem domu v Šalovcih 23. Ker v službi, oba sta zaposlena v konfekcijskem velikanu, soboški Muri, skromno zaslužita, sta se namreč že pred časom odločila za dopolnilno dejavnost, s čem zaslužita še kakšen evro za lastno eksistenco ter šolanje hčerke Nine (dijakinja 2. letnika soboške gimnazije). In po začetnih uspehih, saj ljudje imajo radi kruh iz domače krušne peči, sta si uradno registrirala dejavnost „Peka kruha in krušnih izdelkov na tradicionalen način“. V stari „velbani“ krušni peči, na bukova drva, hkrati lahko pečejo nad 30 kolačkov enkratnega kruha. Toda ni vse v dobri peči, kajti tudi brez pravih količin potrebnih sestavin in brez dobre priprave testa, kruh ne bi bil tisto kar mora biti in na katerega so pri Kardoš – Časarjevih ponosni. „Za svoje prijatelje, znance, sosede in vse druge, ki to želijo, pečemo predvsem: kruh iz namenske krušne moke, rženi kru, kruh s česnom (postrüžnjek), vrtanke, pletenice ipd. Kruh pečemo predvsem pred koncem tedna, tako da ga naročniki dobijo v soboto dopoldan, če pa kdo naroči večjo količino kruha potem ga spečemo tudi po dogovoru“, nam pove prizadevni Valter, ki je vesel, da se tisti, ki enkrat poskusijo njihov domači kruh, vedno vračajo.