Malo je že tistih, ki so od blizu spremljali »mašinjenje« z danfarjem. Tako so nekoč rekli mlatitvi z mlatilnico, ki jo je poganjala lokomobila, ki so ji, zaradi tega ker je delovala na paro, rekli »danfar«. To je bil za tiste čase pomemben pogonski stroj, s katerim so poganjali mlatilnice in si tako olajšali delo pri mlatitvi. Ker sta bila lokomobila in mlatilnica draga stroja, so si ju lahko nabavili le redki. Tem, ki so imeli lokomobilo in mlatilnico, so rekli »mašinist«. Ti so s svojo lokomobilo in mlatilnico prišli mlatit k večjim kmetom, pogosto pa so imeli v kaki vasi tudi prostor, kjer so mlatili za celo vas. Mlatitev je trajala včasih več kot mesec dni. Mašinisti so vstajali zgodaj, da so v lokomobili pod kotlom zakurili ogenj in tako pripravili dovolj pare za pogon lokomobile. Bili so cenjeni, kar pove tudi to, da so za mašiniste pripravili posebno in boljšo hrano in pijačo. Nikoli pa niso jedli z mlatiči, katerih se je okoli mlatilnice sukalo 15 in več. Ti so dodajali snopje, odnašali slamo, pleve in zrnje. Nekaj jih je bilo zadolženih za pripravo suhih drv in vode za lokomobilo. Celodnevno delo je bilo zelo naporno, posebno zato, ker je ob mlatitvi udarjala vročina. Kljub temu pa so po končanem delu mlatiči znali tudi zapeti. Lokomobila na sliki, iz leta 1886, mi ji pravimo danfar, je last Franca Belšaka iz Stare Gore, ki jo postavil in pognal ob letošnji Žetvi zlatega klasa na Stari Gori.