Tudi petletni fantek iz Gornje Radgone se je pridružil akciji zbiranja plastičnih zamaškov za nakup proteze 25 – letnemu ponesrečencu Anžetu Pratnemerju Ne le odrasli državljani Slovenije, temveč tudi mnogi mladostniki in celo otroci, so se vključili v akcijo zbiranja plastičnih zamaškov za 25– letnega računalničarja Anžeta Pratnemerja iz Staj pri Igu, ki je 17. januarja letos utrpel hudo prometno nesrečo in ostal brez noge. Sedaj mu je potrebno zbrati veliko denarja za protezo, ki bi mu vsaj nekoliko olajšala življenje, in med tistimi, ki so se aktivno vključili v zbiranje omenjenih plastičnih zamaškov je tudi 5-letni fantek Jaša Fišer iz Kocljeve ulice 11 v Gornji Radgoni. Kljub svoji mladosti se Jaša zaveda kako potrebno je „stricu Anžetu poskrbeti za nogo“. Zato se je odločil povsod, kjer se giblje, od vrtca, igrišč, doma, prijateljev, sorodnikov..., zbirati plastične zamaške. Da lahko pomaga z zamaški je mladi radgonski dobrotnik Jaša, kot ga že imenujejo nekateri, izvedel od babice Lojzke Kolarič iz Podgrada pri Gornji Radgoni, ki je vse skupaj prebrala v časopisih.
„In ko se to povedala članom družine, je moj vnukec Jaša zadevo vzel v svoje roke. Takoj mi je dejal, da bo pomagal zbirati plastične zamaške za Anžeta in akcija je hitro stekla. Praktično vsakodnevno mi je po žepih prinašal zamaške. In kaj kmalu je že zbral natanko 1000 komadov zamaškov, zadnjega je pobral prav ob najnemu sprehodu ob potoku Plitvica v Podgradu. Moram priznati, da sem osupla, saj nisem verjela, da jih bo toliko zbral, hkrati pa sem vesela, da se otrok razume na humanost in želi pomagati“, nam je razlagala oma Lojzka, fantek pa samo skromno doda, kako se pri tisoč zamaškov njegovo poslanstvo ne bo končalo, saj tudi ko bo Anže imel dovolj za svojo protezo, bo pomoč potrebna drugim ljudem, bodisi za proteze ali invalidske vozičke. Ob tem se je fantek že doma in v vrtcu, ki slovi po ekološki in zdravi usmerjenosti za vse otroke, naučil da plastični zamaški ne sodijo v naravo, tako sedaj z njihovim pobiranjem z enim mahom ubije dve muhi. Sploh pa je Jaša, kot nam je povedala oma Lojzka, zelo priden fantek, je dobrega srca in vedno pripravljen pomagati. Sam pa nam je povedal, da se od malega treba naučiti delati in pomagati, zato bi ga veselilo, če bi tudi drugi otroci razmišljali podobno.
Zamaške za Anžeta zbira vsa Slovenija V sedmih mesecih jih je zbranih že blizu 50 ton Niso redki tisti, ki trdijo, da smo Slovenci nergavi in pogosto nevoščljivi ljudje, kar pogosto tudi drži, toda ko je potrebno pomagati ali kaj narediti skupaj, a se običajno izkažemo. O tem je gotovo prepričan tudi Anže Pratnemer, 25-letni programer iz okolice Iga pri Ljubljani, ki je s pomočjo dobrih ljudi iz vse Slovenije v sedmih mesecih zbral že okoli 50 ton plastičnih zamaškov. Tudi sam ni pričakoval, da se bo iz njegovega zbiranja razvila vseslovenska akcija, da bodo ljudje tako množično sodelovali. Ko so pri njegovi mami v službi (v vrtcu) predlagali, da bi se lotili zbiranja zamaškov in skušali tudi tako zbrati denar za njegovo nožno protezo, so pričakovali, da bi tako lahko zbrali dvajset ton zamaškov. Ko pa se je zbiranje začelo, je bilo teh, ki so želeli sodelovati, vse več in zdaj je priročno skladišče tako polno, da se že skoraj ne da stopiti vanj.
Za Anžeta se je vse začelo tisto usodno soboto, 17.1.2009, ko na avtocesti pred izvozom za Slovensko Bistrico počila guma na avtomobilu. Ustavil je na odstavnem pasu in poklical AMZS. Mehanik se je pripeljal in zamenjal gumo. Z mehanikom sta stala na odstavnem pasu, med dvema avtomobiloma. Podpisoval je nalog za mehanika AMZS. Napisal je Anže in prvo črko svojega priimka „P“, ko je hotel napisati r, pa se je vse začelo tresti, bobneti in nenadoma se je znašel v zraku. „Na obrazu sem čutil steklo in toploto, in nenadoma sem se znašel na snegu, za ograjo. Gledal sem in videl, kako leti po zraku še moja noga. Nič mi ni bilo jasno. Nobenih bolečin nisem čutil, pa tudi krvavel nisem. Na srečo sem namreč »pristal« na snegu. Po glavi mi je rojilo samo, kaj bo zdaj, kaj bo reklo na to moje dekle, kaj bodo rekli starši, kako bodo to sprejeli v službi. Pravzaprav sem imel srečo v nesreči. Mehanik je bil na mestu mrtev, jaz pa sem bil »samo« ob nogo, ko se je tovorno vozilo zaletelo v mehanikov tovornjak, ki je stal na odstavnem pasu, in ga potisnilo v naju“, se spominja Anže usodnega januarskega popoldneva.
In čeprav je bila leva stegnenica zlomljena, od desne noge pa je ostalo le sedem centimetrov, se Anže ni dal. Verjel je, da ni tako hudo, kot je bilo slišati, in sklenil je, da ga nič ne bo ustavilo. Da bo skušal še naprej polno živeti. Da ne bo opustil športa. Sklenil je, da bo nekoč zagotovo spet deskal na snegu, da bo šel še petič na Triglav. In se je začelo novo učenje. Vožnja v predelanem avtomobilu s stopalko na levi, hoja z nožno protezo. Prav ta je bila razlog, da se je začela vseslovenska akcija zbiranja plastičnih zamaškov za Anžeta. Ko hodimo z lastnimi nogami, ne razmišljamo o tem, koliko so naše noge vredne. Tudi Anže ni, dokler ni ostal brez nje. Dokler ni potreboval za hojo nožne proteze; šele takrat je spoznal, da stane samo koleno, ki bi ga potreboval za to, da bi se lahko kolikor toliko normalno gibal, dvajset tisoč evrov.
Če bi želel takšno s senzorji, ki bi mu omogočali, da bi lahko hodil brez strahu pred padcem, bi moral zanj odšteti 40 tisoč evrov. Če pa bi želel imeti tisto najdražje, ki bi mu omogočalo hojo tudi po stopnicah, bi moral zanj odšteti več kot sto tisoč evrov. Takšno koleno ima namreč v sebi pnevmatski motor, ki nogo potisne navzgor. A o takšni protezi Anže ne razmišlja. Želi pa si tisto, ki danes stane okoli 40 tisoč evrov. Ta ima namreč v sebi senzorje, ki skušajo predvideti, kaj bo lastnik proteze naredil v naslednjem trenutku, in mu preprečijo, da bi padel. Za takšno protezo bi Anže potreboval 138 ton plastičnih zamaškov. Zdaj jih ima blizu 50 ton in doma so se odločili, da jih bodo zbirali še do srede decembra... Anže je seveda vesel, da se je akcija razmahnila po vsej Sloveniji. Pa ne samo zato, ker bo s prodajo zamaškov dobil del potrebnega denarja za novo protezo, temveč tudi zato, ker je s tem obvaroval naravo pred 50 tonami plastičnih zamaškov in pomagal ekološko ozavestiti mnoge Slovence. Predvsem tiste najmlajše v vrtcih in šolah. In te z veseljem tudi obišče. Pa ne samo njih... MAJHNI DOBROTNIK JAŠA POMAGA INVALIDOM Tudi petletni fantek iz Gornje Radgone se je pridružil akciji zbiranja plastičnih zamaškov za nakup proteze 25 – letnemu ponesrečencu Anžetu Pratnemerju Ne le odrasli državljani Slovenije, temveč tudi mnogi mladostniki in celo otroci, so se vključili v akcijo zbiranja plastičnih zamaškov za 25– letnega računalničarja Anžeta Pratnemerja iz Staj pri Igu, ki je 17. januarja letos utrpel hudo prometno nesrečo in ostal brez noge. Sedaj mu je potrebno zbrati veliko denarja za protezo, ki bi mu vsaj nekoliko olajšala življenje, in med tistimi, ki so se aktivno vključili v zbiranje omenjenih plastičnih zamaškov je tudi 5-letni fantek Jaša Fišer iz Kocljeve ulice 11 v Gornji Radgoni. Kljub svoji mladosti se Jaša zaveda kako potrebno je „stricu Anžetu poskrbeti za nogo“. Zato se je odločil povsod, kjer se giblje, od vrtca, igrišč, doma, prijateljev, sorodnikov..., zbirati plastične zamaške. Da lahko pomaga z zamaški je mladi radgonski dobrotnik Jaša, kot ga že imenujejo nekateri, izvedel od babice Lojzke Kolarič iz Podgrada pri Gornji Radgoni, ki je vse skupaj prebrala v časopisih.
„In ko se to povedala članom družine, je moj vnukec Jaša zadevo vzel v svoje roke. Takoj mi je dejal, da bo pomagal zbirati plastične zamaške za Anžeta in akcija je hitro stekla. Praktično vsakodnevno mi je po žepih prinašal zamaške. In kaj kmalu je že zbral natanko 1000 komadov zamaškov, zadnjega je pobral prav ob najnemu sprehodu ob potoku Plitvica v Podgradu. Moram priznati, da sem osupla, saj nisem verjela, da jih bo toliko zbral, hkrati pa sem vesela, da se otrok razume na humanost in želi pomagati“, nam je razlagala oma Lojzka, fantek pa samo skromno doda, kako se pri tisoč zamaškov njegovo poslanstvo ne bo končalo, saj tudi ko bo Anže imel dovolj za svojo protezo, bo pomoč potrebna drugim ljudem, bodisi za proteze ali invalidske vozičke. Ob tem se je fantek že doma in v vrtcu, ki slovi po ekološki in zdravi usmerjenosti za vse otroke, naučil da plastični zamaški ne sodijo v naravo, tako sedaj z njihovim pobiranjem z enim mahom ubije dve muhi. Sploh pa je Jaša, kot nam je povedala oma Lojzka, zelo priden fantek, je dobrega srca in vedno pripravljen pomagati. Sam pa nam je povedal, da se od malega treba naučiti delati in pomagati, zato bi ga veselilo, če bi tudi drugi otroci razmišljali podobno.
Zamaške za Anžeta zbira vsa Slovenija V sedmih mesecih jih je zbranih že blizu 50 ton Niso redki tisti, ki trdijo, da smo Slovenci nergavi in pogosto nevoščljivi ljudje, kar pogosto tudi drži, toda ko je potrebno pomagati ali kaj narediti skupaj, a se običajno izkažemo. O tem je gotovo prepričan tudi Anže Pratnemer, 25-letni programer iz okolice Iga pri Ljubljani, ki je s pomočjo dobrih ljudi iz vse Slovenije v sedmih mesecih zbral že okoli 50 ton plastičnih zamaškov. Tudi sam ni pričakoval, da se bo iz njegovega zbiranja razvila vseslovenska akcija, da bodo ljudje tako množično sodelovali. Ko so pri njegovi mami v službi (v vrtcu) predlagali, da bi se lotili zbiranja zamaškov in skušali tudi tako zbrati denar za njegovo nožno protezo, so pričakovali, da bi tako lahko zbrali dvajset ton zamaškov. Ko pa se je zbiranje začelo, je bilo teh, ki so želeli sodelovati, vse več in zdaj je priročno skladišče tako polno, da se že skoraj ne da stopiti vanj.
Za Anžeta se je vse začelo tisto usodno soboto, 17.1.2009, ko na avtocesti pred izvozom za Slovensko Bistrico počila guma na avtomobilu. Ustavil je na odstavnem pasu in poklical AMZS. Mehanik se je pripeljal in zamenjal gumo. Z mehanikom sta stala na odstavnem pasu, med dvema avtomobiloma. Podpisoval je nalog za mehanika AMZS. Napisal je Anže in prvo črko svojega priimka „P“, ko je hotel napisati r, pa se je vse začelo tresti, bobneti in nenadoma se je znašel v zraku. „Na obrazu sem čutil steklo in toploto, in nenadoma sem se znašel na snegu, za ograjo. Gledal sem in videl, kako leti po zraku še moja noga. Nič mi ni bilo jasno. Nobenih bolečin nisem čutil, pa tudi krvavel nisem. Na srečo sem namreč »pristal« na snegu. Po glavi mi je rojilo samo, kaj bo zdaj, kaj bo reklo na to moje dekle, kaj bodo rekli starši, kako bodo to sprejeli v službi. Pravzaprav sem imel srečo v nesreči. Mehanik je bil na mestu mrtev, jaz pa sem bil »samo« ob nogo, ko se je tovorno vozilo zaletelo v mehanikov tovornjak, ki je stal na odstavnem pasu, in ga potisnilo v naju“, se spominja Anže usodnega januarskega popoldneva.
In čeprav je bila leva stegnenica zlomljena, od desne noge pa je ostalo le sedem centimetrov, se Anže ni dal. Verjel je, da ni tako hudo, kot je bilo slišati, in sklenil je, da ga nič ne bo ustavilo. Da bo skušal še naprej polno živeti. Da ne bo opustil športa. Sklenil je, da bo nekoč zagotovo spet deskal na snegu, da bo šel še petič na Triglav. In se je začelo novo učenje. Vožnja v predelanem avtomobilu s stopalko na levi, hoja z nožno protezo. Prav ta je bila razlog, da se je začela vseslovenska akcija zbiranja plastičnih zamaškov za Anžeta. Ko hodimo z lastnimi nogami, ne razmišljamo o tem, koliko so naše noge vredne. Tudi Anže ni, dokler ni ostal brez nje. Dokler ni potreboval za hojo nožne proteze; šele takrat je spoznal, da stane samo koleno, ki bi ga potreboval za to, da bi se lahko kolikor toliko normalno gibal, dvajset tisoč evrov.
Če bi želel takšno s senzorji, ki bi mu omogočali, da bi lahko hodil brez strahu pred padcem, bi moral zanj odšteti 40 tisoč evrov. Če pa bi želel imeti tisto najdražje, ki bi mu omogočalo hojo tudi po stopnicah, bi moral zanj odšteti več kot sto tisoč evrov. Takšno koleno ima namreč v sebi pnevmatski motor, ki nogo potisne navzgor. A o takšni protezi Anže ne razmišlja. Želi pa si tisto, ki danes stane okoli 40 tisoč evrov. Ta ima namreč v sebi senzorje, ki skušajo predvideti, kaj bo lastnik proteze naredil v naslednjem trenutku, in mu preprečijo, da bi padel. Za takšno protezo bi Anže potreboval 138 ton plastičnih zamaškov. Zdaj jih ima blizu 50 ton in doma so se odločili, da jih bodo zbirali še do srede decembra... Anže je seveda vesel, da se je akcija razmahnila po vsej Sloveniji. Pa ne samo zato, ker bo s prodajo zamaškov dobil del potrebnega denarja za novo protezo, temveč tudi zato, ker je s tem obvaroval naravo pred 50 tonami plastičnih zamaškov in pomagal ekološko ozavestiti mnoge Slovence. Predvsem tiste najmlajše v vrtcih in šolah. In te z veseljem tudi obišče. Pa ne samo njih...