KROJAČ KAREL FERENC IZ KOMARNICE ŽIVI V DOMU STAREJŠIH V GORNJI RADGONI

Krojač Karlek Ferenc, po domače Voglarov Karlek, se je od doma v Komarnici, ki sodi v občino Cerkvenjak, preselil v Dom starejših občanov Gornja Radgona. Tam smo mu ob nekem ...
Sedaj, ko ne more več delati, je z življenjem v domu zadovoljen Krojač Karlek Ferenc, po domače Voglarov Karlek, se je od doma v Komarnici, ki sodi v občino Cerkvenjak, preselil v Dom starejših občanov Gornja Radgona. Tam smo mu ob nekem srečanju obljubili, da ga bomo obiskali. In smo ga! Ni nam žal. Kajti Karlek ima dolgo in težko življenjsko zgodbo, katere ni mogoče v tako kratkem prispevku popisati. Ker ga daje zdravje, večinoma počiva v postelji v sobi doma 259. Tam sprejema obiske, tam obuja spomine na preživeta leta.
Karlek se je rodil v družini treh otrok, matere Terezije in očeta Karleka Ferenca, 20. oktobra 1923 v Komarnici, kjer živi vso svoje življenje. Izjema je le štiriletno nasilno služenje nemške vojske. O tem nekoliko pozneje. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cerkvenjaku, se je pri očetu, ki je imel krojaško obrt, izučil za krojača. Pri njem je tudi delal kot pomočnik. »Pravzaprav sem se s krojaštvom srečal že pri 12 letih, saj sem pogosto hodil z očetom na štere, to je delo na domu. Tedaj so krojači večinoma delali na šteri. O kakem 8 urnem delavniku ni bilo govora. Za pomočniški izpit, ki sem ga opravil 8. septembra 1941. leta, sem pri krojaškem mojstru Kurniku v Lenartu izdelal moške hlače. Vse do 23. julija 1942, ko sem bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko sem delal pri očetu. Tedaj se je začela moja težka pot služenja v nemški vojski. Leto dni na Finskem, in več kot leto v Grčiji na polotoku Peloponez. Ob prodoru proti Makedoniji sem bil 20 .novembra 1944. leta v Čačku zajet od četnikov. Tam so nam pobrali vse kar smo imeli. Obleko, čevlje in drugo, dali pa nam stare cunje in nas pustili brez čevljev. Preveč dolgo bi bilo, če bi opisal to kalvarijo. Povem le to, da sem s pobegom uspel priti v partizansko enoto, ki je imela sedež v Užički Požegi. Ker sem jim povedal, da znam rokovati z mitraljezom, sem postal mitraljezec. Toda v borbah, ki so potekale v Bosni, sem bil koncem februarja 1945. leta, težko ranjen, saj so mi »dum dum« krogle razmesarile desno nogo v stegnu in roko. Prvo pomoč so mi nudili v bolnišnici v Loznici, nato Banji Koviljači in končno so mi v Šabcu na odprte rane nadeli mavec in me poslali bolnico v Kovin in nato v Pančevo, od tod pa v Skoplje, kjer sem bil sredi marca 1946 odpuščen kot 60 odstotni vojni invalid. Zame je bil to, in prestop praga domače hiše v Komarnici po skoraj štirih letih vojaškega življenja, najsrečnejši dan v življenju.« Razumljivo je, da so se mu ob pripovedovanju te zgodbe pogosto orosile oči, zastala pa mu je tudi beseda. Kot je dejal, sam ne ve, kako je lahko vse to preživel. Zanimivo je, da je Karlek, kljub tej kalvariji, ki jo je prestal kot vojak in ranjenec, uspel domov prinesti nemško vojaško knjižico in druge dokumente. Ima tudi dragoceno zbirko pisem, ki jih je pisal staršem iz vojske iz Finke in Grčije ter od drugod. Ima tudi slovarja osnovnih besed iz nemškega jezika v grščino, ter iz nemškega v finščino.
Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil pri očetu, po katerem je pozneje prevzel obrt. Še prej je leta 1952 v Mariboru obiskoval enoletno mojstrsko šolo in opravil mojstrski izpit. Pri njem se je izučilo več kot 30 vajencev. Med njimi tudi Lovrec Simonič, ki živi v Kunovi pri Negovi. V tem času, 1955. leta, si je ustvaril tudi družino, v kateri mu je žena Angela, rojena Zorec, rodila tri otroke. Sin Boris se je pri njem izučil za krojača, in dela v Muri, hčerka Maja je zaposlena na KZ Lenart, sin Drago pa še živi doma. Ob krojaški obrti, je že oče obdeloval 3 ha zemlje. Kakor mnogi maloposestniki so tudi Voglarjevi, tako so jim rekli po domače, redili živino in svinje. Karlek je kljub krojaškemu delu našel čas za delo v društvih. Več let je bil predsednik ZB Cerkvenjak, podporni član PGD, DU, RK, vsi Cerkvenjak in Društva invalidovLenart. Kot pravi, mu je v domu, kjer ima svojo sobo, lepo. Razveseljujejo ga številni obiski, njegovih prijateljev in strank, katerim je nudil krojaške usluge. Rad bi se tudi zahvalil osebju doma, ki zanj lepo skrbi in ima do njega, tudi drugih, spoštljiv odnos. Čas si krajša z gledanjem televizije in branjem Slovenskih novic, ki jih ima naročene skupaj s prijateljem iz sosednje sobe.