Za obisk družine Karla Krauthakera v Seliščih, ki sodijo v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, smo se dogovorili na bolniški postelji v Bolnišnici v Rakičanu.Tam sva bila s Karlom, kličejo ga Karlek, skupaj v sobi in tudi oba isti dan operirana. Že ob vstopu v sobo nas je nagovoril: »Ludvik, kaj pa vi tu delate?«. Čeprav smo se z njim že večkrat srečali, ga v bolniški halji takoj nismo spoznali. Ko smo ga vprašali, kako da nas pozna celo po imenu, je dejal, ko pa tako lepo pišete. Pri tem je mislil na prispevke v časopisih, pa tako tudi v Prepihu. Mož je zgovoren, zato smo ob »lenarjenju«, čakanju na operacijo, od njega zvedeli veliko zanimivega. Ker si vsega nismo zapomnili, smo mu obljubili, da ga po ozdravljenju obiščemo na domu.V bolnišnici ga je obiskala tudi žena Marija in hčerka Dragica, ki živi in gospodari na njihovi kmetiji.Tudi, ta pogovor nas je spodbudil, da obiščemo to prijazno družino in kmetijo. K njim smo se odpravili, po uspešnem okrevanju, tako našem kot njegovem. Sicer o bolezni ne bomo več govorili.
Bil je sončen torek, 8. januarja, ko je njihovo domačijo v Seliščih obsijalo januarsko toplo sonce. Da je bilo res toplo, smo se prepričali ob obisku njihovega sovaščana čebelarja Antona Postružnika, ko smo opazovali kako so iz njegovega čebelnjaka vzletale čebele. O tem obisku berite v drugem prispevku. Naš sedmi čut je pokazal, da je bila cela družina našega obiska vesela. Sedli smo za mizo in si imeli kaj povedati. Prijetno nam je bilo pri srcu, ko smo bili deležni pogovora, kakršni so bili v preteklosti v zimskem času, ko na kmetiji ni toliko dela, vsakodnevni. Tedaj so k hiši prihajali sosedje in si med seboj izmenjali novice iz soseščine, pa tudi iz bližnjih krajev. Naj takoj povemo, da ne pozabimo, je naš obisk obogatila soseda Silva, ki tudi kmetuje, svojega soseda, pa je z njegovimi domačimi obiskala tudi v bolnišnici. Lepo!
Čeprav je naš zapis namenjen celi družini, bomo kot »glavno« osebo omenjali Karleka, ki je kot smo v naslovu omenili fenomen za pomnjenje številk. V to smo se prepričali že v bolnišnici. Za vsak slučaj smo preverjali, če si je res zapomnil naše rojstne podatke. Kakor iz topa je ustrelil, 19. avgust 1937. Čeprav je štiri leta starejši od nas, rojen je 15. januarja 1933. leta v Seliščih, kjer vse življenje živi, ima odličen spomin. Karlek, ki je med krajani spoštovan, se je rodil v kmečki družini, ki je obdelovala 8 ha posesti. Mama Alojzija in oče Anton sta imela 6 otrok, od katerih živi le Karlek. Kakor vsi otroci je tudi on hodil peš v oddaljeno OŠ pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Bil je brihten učenec. Posebno nadarjen je bil za matematiko, ali kot so takrat rekli računstvo. Tedanja učiteljica Ida Grosman, ni zmogla tako hitro zaračunati kakega računa kot Karlek.Tedaj so učitelji želeli, da bi šel naprej v šole.Toda tisti časi niso bili naklonjeni šolanju podeželske mladine.Tako je Karlek, kljub »brihtnosti« ali nadarjenosti, ostal kmet. Toda kmet, ki ima v glavi na tisoče zapomnjenih številk. Kot smo že rekli, pozna rojstne podatke krajanov Selišč, ne vé le za v zadnjem času rojene, in še daleč naokoli. Zapomnil si je tudi podatke o živini, se pravi o dnevih pripusta in kotenja pri kravah. Zanimiva je zgodba, ko je vnuk Marko za nalogo iskal podatke o rojstvu znamenitega telovadca Leona Štuklja, mu je iz glave pomagal dedek. Tudi nam je povedal, da se je rodil 12. novembra 1988. leta. Za vsak slučaj, smo podatek, ki je pravi, preverili.
Leta 1968. se je poročil z Marijo, ki izhaja iz Velike Polane in mu je rodila 4 deklice: Marijo, Brigito, Dragico in Jožico. Kot smo že povedali, se je družina vseskozi, tudi sedaj, preživlja s kmetovanjem. Sedaj vodi kmetijo hčerka Dragica, ki živi in dela na kmetiji s 14 letnim sinom Mrakom in 6 letno Majo. Vnuka sta dedeku Karleku in babici Mariji v veliko veselje. Skupaj imata 6 vnukov. Kljub letom, žena Marija je nekoliko mlajša od Karleka, oba pomagata hčerki pri delih v hlevu, kjer imajo tačas 17 glav govedi. Govedoreja in prireja mleka je njihova glavna dejavnost za preživljanje. Ker so Golnarjevi-Rajhovi iz drugega konca Selišč, ukinili živinorejo, so ukinili tudi zbiralnico mleka, ki jo je prevzela Dragica.V njej dnevno sedaj zberejo 400 litrov mleka.
Karel je tudi rokodelec, ki je v preteklosti hodil celo na štere. »Res je, to so bili časi, ko so ljudje še potrebovali koše in druge izdelke iz šibja in slame. Najprej sem izdeloval košare in košarice za shajanje kruha iz slame. Izdelal sem jih kakih dvajset. Ker je to zamudno opravilo, sem se odločil za pletenje košev iz šibja. Imel sem srečo, da je zadruga leta 1957 v Berkovcih pri Jožefovih organizirala 30 dnevni tečaj pletenja košev iz šibja. Tečaj se je začel 15. januarja, ko je zapadlo veliko snega, še večji pa so bili »zapihi«. Na tečaj je z mano hodil tudi Franc Slekovec. Z veliko muko sva gazila po »celecu« in »zapihih«, da sva prišla do Berkovec. S tečajem sem pridobil znanje in veselje do tega poklica. Ker je to poklic, ki je primeren za zimski čas, sem spletal tudi na šterah. Seveda sem pletel tudi doma. Doma sem izdeloval največ izdelkov iz olupljenega, mi smo rekli »obeljenega«, šibja. Za breljenje smo ga kuhali v alfi za »svinjekuho«. Šibje je vedno belila žena Marija. Iz tega šibja sem izdeloval koše za perilo, opletal steklenice, izdeloval koše za pekarne v Kokoričih in tudi na Koroškem. Sedaj pletem le koše, rečemo tudi košare ali »krbule«, in »pleterke«. Vse pa je namenjeno prodaji. Izdelke prodajam tudi v Avstriji. Šibje, to je pintovec, vrsta vrbe, gojim na domači zemlji. Nekaj časa sem gojil tudi ameriško vrbo, ki ima ravne šibe. Sadike mi je preskrbel Roman Muhič iz Biserjan. Pletenje košev ni ravno donosen posel. Denar je krvavo zaslužen, saj pri tem trpijo prsti. Za košaro porabim približno 4 ure, zanjo pa lahko iztržim kakih 6 do 7 evrov. Ker sem dober statistik, sem si zapomnil, da sem doslej izdelal več kot 7.000 šibnatih izdelkov. Sedaj pletem bolj zato, da si krajšam čas.«
Čeprav bi lahko o njegovih pričevanjih pisali roman, ne moremo mimo zgodbe o čarovnicah. Ko smo ga vprašali, ali verjamete v čarovnice, se je razgovoril in povedal več zanimivih zgodb. »Seveda verjamem v coprnice, tako so jim nekdaj pravili. Najbolj prepričljivo zgodbo mi je povedal moj oče. Kot je povedal, je moj dedek šel ponoči skozi Zasade in na križišču cest naletel na coprnice, ki so kurile kres okoli katerega so plesale. Ker je bil korajžen, rekli bi junaški, jim je nagajal tako, da jim je metal kamenje. Seveda jim je komaj ušel in se zavaroval, tako da se je zaprl v hlev. Od tedaj se je tistega mesta izogibal. Spomnim se tudi ljudi, ki so v Murščaku videli žensko, ki je imela na brjde privezano vrv, »štrik« in ga dojila. Pri vseh sosedih krave tedaj niso imele mleka. Kam je vlivala takó "nadojeno" mleko, pa ljudska govorica ni znala povedati.«