Danes ni več razlike med urejenostjo domačij na vasi in v mestu. To nam potrjuje tudi obisk Postružnikove domačije v Seliščih. Nekoč je bila to mala kmetija, kjer so redili govedo, svinje in kokoši, danes pa jim služi le za domovanje. Seveda o stari hiši in starih gospodarskih poslopjih ni več nobenega sledu. Ker je pri hiši doma priden zidar, je vse novo. Posebno nam je v oko padla urejenost okolice. Ker stoji domačija tik ob gozdu, mimo hiše vodi le cesta do drugih hiš, je pogled nanjo gotovo najlepši v času, ko je vse v zelenju. Od hiše je krasen pogled na Ščavniško ravnico, v ozadju pa se prikaže tudi obrobje hribovja. Pri njih smo se oglasili, ker smo vedeli, da je gospodar Anton Postružink čebelar, katerega smo želeli predstaviti.
Kot smo že povedali je tod nekoč delovala kmetija. Kakor mnoge je »povozil« čas. Tako sedaj družina Antona Postružnika, ki jo tvorijo žena Marta, ki je invalidska upokojenka, sicer tudi svetnica v občinskem svetu občine Sv. Jurij ob Ščavnici, in sinova Andrej, ki je obrtnik, in Denis, ki je absolvent Fakultete za telesno kulturo in šport v Ljubljani. Kot sta povedala starša, sta oba delavna. Delaven je tudi oče Anton Postružnik, ki je po poklicu zidar. O sebi nam je med drugim povedal: »Ko sem končal osnovno šolo sem se odločil za poklic zidarja. Kot pomočnik sem nekaj časa delal v gradbenem podjetju Konstruktor v Mariboru, kjer sem se tudi izučil. Petnajst let, do leta 1989, ko je nastala kriza v gradbeništvu, sem imel zidarsko obrt, ki sem jo tedaj odjavi in si poiskal delo Gradcu v Avstriji. Z delom v Avstriji sem zadovoljen, pa tako tudi z dohodkom. Ker izhajam iz kmetije sem navajen delati. V moji mladosti smo pri hiši imeli živino, s katero smo tudi vozili. Imeli smo tudi tekmovalne, dirkalne, konje. Po smrti staršev smo si otroci zemljo razdelili. Domačija, na kateri sem se leta 1952. rodil, pa je bila namenjena meni.«
Kot smo že omenili smo se k Postružnikovim podali zaradi čebel. Že od daleč se vidi pred hišo postavljen lepo urejen čebelnjak, odkoder imajo čebele odprto pot na pašo. Zanimalo nas je, kdo ga je navdušil za čebelarstvo? »Verjetno ne bi bil nikoli čebelar, če bi ne bilo soseda Janka Žuniča, ki sedaj živi v Bolehnečicih On me je navdušil in vpeljal v čebelarstvo. Moram povedati, da sem mu hvaležen. Sedaj, ko nimamo več živine, mi je čebelarjenje čudovit konjiček. To mi je nekaka sprostitev po napornem zidarskem delu. Vesel sem, da mi, kolikor ji dopušča zdravje, pomaga tudi žena Marta.V čebelnjaku imam 20 zasedenih panjev, kar je ravno dovolj, za ljubiteljsko čebelarstvo. V tem času, odkar čebelarim, kmalu bo 25 let, sem se veliko naučil. Pri tem imam podporo Čebelarskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer sva z ženo vključena kot člana. Veliko nasvetov najdem tudi v reviji Slovenski Čebelar, ki jo prejemamo čebelarji vsak mesec. Seveda bi brez pomoči starejših, jaz bi rekel, izkušenih, čebelarjev, pa tako tudi Janka Žuniča, ne bil tako uspešen.«
Mimogrede naj povemo, da smo bili priča letu čebel, ki so, bilo je 8. januarja opoldan, vzletavale iz panjev. Kot nam je povedal čebelar Anton, jih je prebudilo toplo sonce, ki je tisti dan sijalo na čebelnjak. Naj še omenimo, da imajo sicer radi živali. Ob našem pogovoru sta se okli nas sukala sivi muc in psiček, ki so ga vzeli v azilu. Kot smo čutili sta oba zadovoljna z življenjem na tej prijazni domačiji.