Pred klopi je potrebna prava zaščita; En vbod klopa, le nekaj milimetrov velike živali, lahko povzroči več bolezni; Strokovnjaki posebej opozarjajo na klopni meningoencefalitis, ki pri polovici bolnikov pusti trajne posledice; Najučinkovitejša zaščita cepljenje Tople pomladne dni mnogi pogosto preživimo na odprtem, v naravi. S tem pa postanemo dovzetni za klope. Ti so, kljub minuli dokaj mrzli zimi, že v naravi praktično vsepovsod; v sadovnjaku na drevesih, na travniku, ob gozdni jasi in v gozdu. Klopi lahko prenašajo številne povzročitelje bolezni. Med nje sodijo različni virusi, bakterije in paraziti. Pri nas sta najbolj znani in pomembni bolezni, ki jih prinašajo klopi, lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, mnogo redkejša pa je humana granulocitna anaplazmoza (bolj znana kot erlihioza). Torej travniki, vrtovi, gozdovi in parki so prostor za opravljanje dela, rekreacijo, kampiranje, izletništvo, gobarjenje, nabiranje sadežev ali zelišč, lov in druge oblike preživljanja delovnega in prostega časa. So pa tudi življenjsko okolje klopov, prenašalcev nevarnih nalezljivih bolezni.
Klopi se pojavljajo predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi, celo na vrtovih in v parkih. Za nalezljive bolezni, ki jih prenašajo klopi, je značilno, da se pojavljajo v večjem delu Slovenije, posebej hudo je v Pomurju, kjer naj bi zaradi dodatne okuženosti klopov, najhuje bilo na območju Gornje Radgone. Zdravnik za obvladovanje bolnišničnih okužb mag. Emil Pal, dr. med., spec. inf., pravi, da je cepljenje najbolj učinkovita zaščita pred klopnim meningoencefalitisom. Sam poudarja, da je v naravo potrebno stopati previdno, z ustrezno obleko in uporabo zaščitnih sredstev, posebno pozornost pa je potrebno nameniti zaščiti otrok. V kolikor ob vbodu klopa ne zasledimo posebnih kožnih sprememb, obisk pri zdravniku ni potreben, vendar je potrebna previdnost pri njegovem odstranjevanju. Omenjeni strokovnjak zlasti dodaja, da klopi lahko z enim samim vbodom prenesejo naenkrat več povzročiteljev bolezni, kot so virusi, bakterije in paraziti. Pri nas sta najpogostejši lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, ki pri najmanj polovici okuženih pusti trajne posledice, mnogo redkejši pa sta humana granulocitna anaplazmoza (bolj znana kot erlihioza) in babezioza.
Torej strokovnjaki opozarjajo, da moramo biti previdni. Borelioza, ki jo lahko povzroči ugriz okuženega klopa, je v porastu, vsako leto pa nekaj ljudi zboli tudi za klopnim meningoencefalitisom. Proti slednjemu, se lahko zaščitimo tudi tako, da se cepimo. Čeprav klopi pravzaprav ne mirujejo niti pozimi, pa je v toplejših mesecih večja verjetnost, da sem nam ta pršica zaje v kožo. Pa ne le v gozdu ali na njegovem obronku, staknemo ga lahko tudi na domačem vrtu ali med vožnjo s kolesom, pojasnjuje zdravnica Teodora Petraš, specialistka epidemiologije. »Dejstvo je, da so klopi zelo pametne živalce in se prilagajajo tudi podnebnim spremembam, razvit imajo zelo dober voh in hitro najdejo človeka ali žival.« Pik okuženega klopa lahko povzroči boreliozo ali klopni meningoencefalitis. Glede slednjega Pomurje ne spada med najbolj ogrožena območja (letno je do deset bolnikov s to boleznijo), borelioza pa je razširjena povsod in je v porastu. Letno zabeležimo do 300 primerov. Prvi znaki meningitisa so sicer enaki, kot pri navadnem prehladu, pozneje se pojavijo pravi znaki meningitisa. »Ker gre za virusno bolezen, zdravila ni, potrebno pa je bolnišnično zdravljenje, saj nikoli ne vemo, kako bo bolezen potekala,« dodaja Petraševa, »lahko pride tudi do paralize ali ponavljajočih se glavobolov.« Bolezen lahko preprečimo s cepljenjem, ki daje zelo visoko zaščito. »A z razliko od sosednjih Avstrijcev, kjer so s cepljenjem zelo znižali primere klopnega meningitisa, pa se pri nas cepi le nekaj odstotkov ljudi, čeprav ga strokovnjaki zelo priporočajo.« Verjetno se malo ljudi odloča za cepljenje tudi zato, ker je samoplačniško. Med tem pa se proti bakterijski boreliozi cepiti ne moremo.
»Morda je ta sreča, da jo lahko obvladamo z antibiotiki,« poudarja specialistka epidemiologije. »Vendar je zelo pomembno, da jo odkrijemo pravočasno. Najpogosteje se pojavi rdečina na mestu vboda, v redkih primerih pa tega obroča ni in se lahko bolezen pojavi po desetih ali petnajstih letih. Prizadene lahko vse organske sisteme«.Če opazimo klopa, ga seveda moramo odstraniti. Panika ni potrebna, pravi zdravnica.« Klopa odstranimo z navadno pinceto. Primemo ga pri koži in ga potegnemo ven. Pri tem ne uporabljamo nobenih mazil, krem, olj, ali česa podobnega.« Če namreč želimo klopa odstraniti tako, da ga premažemo z lepilom, se bori za življenje in v tistem trenutku, ko mu primanjkuje zraka, v telo vbrizga še več strupa. Sicer se lahko zaščitimo pred pikom klopa tudi z različnimi preparati, a previdnost ni odveč. Ko se vrnemo iz narave, poglejmo, ali nimamo na koži kakšne črne pike.
Klopi se zadržujejo v nizki podrasti, visoki travi in grmovju, zato se je takšnih območij najbolje izogibati in uporabljati uhojene poti. Oblačila, ki jih nosimo v naravi, naj pokrijejo čim večjo površino kože in so svetlih barv, saj tako klope hitreje opazimo. Kot dodatno zaščito za nepokrite dele telesa, kot so dlani, obraz, vrat, pa v bolnišnici priporočajo uporabo repelentov, ki vsebujejo dietiltoluamid (DEET). Po prihodu domov je potreben skrben pregled telesa in čimprejšnja odstranitev prisesanih klopov. Klopa previdno odstranimo s pinceto, brez uporabe olja, bencina in drugih snovi. Ob pravilni odstranitvi in v primeru, da se ne pojavijo nobeni bolezenski znaki, obisk zdravnika ni potreben.