Dan pred starim letom, to je bilo 30. decembra, smo na njegovem domu v Lutvercih, ki sodijo v občino Apače, obiskali Izidorja Lehko, da bi mu čestitali za njegov 90 rojstni dan. To je tudi obletnica, ki jo s svojim obiskom zabeležijo predstavniki Rdečega križa. Čestitke jubilantu izreče tudi župan občine, ko pa ni njega pa podžupan. Tokrat je to nalogo opravil podžupan občine Apače Franc Pižmoht je slavljencu ob čestitki v imenu občine predal vrednostni bon, katerega lahko unovči v trgovini Mercator v Apačah. Kolikšna je vsota ne bomo izdali. To boste izvedeli, ko boste sami slavili 90 letnico življenja. Prisrčne čestitke so slavljencu namenili še predsednica KORK Lutverci-Plitvica Evelina Petrovič in poverjenik Franc Žibrat, ki sta Izidorju izročila darilo Rdečega križa. Čestitala mu je tudi sekretarka OZ RK Gornja Radona Davorka Makovec. Srečanje je bilo nadvse prisrčno. Kot nam je povedal slavljenec, seveda smo mu tudi mi čestitali, je bil obiska nadvse vesel. Čeprav nista sama, saj ju vsak dan, kaj vsak dan, na dan večkrat, obiščeta snaha Milka in sin Ivan, ki sta jima vedno v pomoč, sta vesela vsakega obiska. Take »imenitne« delegacije pa še posebej.
Z Izidorjem se že dolgo poznava, kajti najine poti so se srečale v Elradu, kjer je bil Izidor Vratar, jaz pa skupinovodja, pomočnik obratovodje in kot analitik. Ker ima za naše kraje nenavadno ime, ga v Elradu nikoli niso klicali Izidor, pač pa le Lehko. Kot je sam povedal, zato ker je »boj lehko« izgovoriti njegov priimek kot ime. Spominja se dni, ko je delal obratu galvanske obdelave, kjer je smrdelo po strupenih kemikalijah. Lepše mu je bilo kot vratarju, saj se je rešil tega »strupenega« dela, odkoder se je tudi upokojil.
Izidor se je rodil 18. decembra 1918. v Srednji Bistrici. Kakor vsi tedanji otroci je tudi on čutil pomanjkanje. Kot mladenič je 6 mesecev delal v Franciji. Za časa okupacije je bil na prisilnem delu na Madžarskem, kjer je 2 leti delal v tovarni aluminija, ki je bila podobna kot je v Kidričevem. Bil je tudi vojni ujetnik, a so ga osvobodili Rusi. Po vojni je bil nekaj časa v službi pomožnega miličnika, nato pa se je odpravil na delo v Ljubljano. Tam je spoznal ženo in se 1946 poročil. Po poroki sta se vrnila na Marijin dom v Zgornjo Bistrico, a sta se kmalu preselila v hišo v Lutvercih, katero so jo zapustili kolonisti, ki niso bili vajeni dela na zemlji. Izidor se je tedaj zaposlil v Kmetijski zadrugi Lutverci, kjer je delal do njenega razpada. Hišo in okrog 4 ha zemlje sta, po razpadu zadrug in ob agrarni reformi leta 1953, dobila dodeljeno v trajno last. Da se je lahko Izidor 1963. leta zaposlil v tovarni Elrad v Gornji Radgoni, je moral državi brezplačno oddati 2 ha zemlje. Vesela sta, da sta ju otroka obdarovala s 4 vnuki in 4 pravnuki. V veliko zadovoljstvo jima je tudi, da si je sin Ivan doma ustvaril družino, kjer so si s skupnimi močmi zgradili nov skupen nov dom, kjer s svojo dve leti mlajšo ženo Marijo preživlja jesen življenja. Naj povemo, da Izidor in žena Marija živita v svojem gospodinjstvu. Kot nam je povedala Marija, še vedno sama kuha in skrbi za gospodinjstvo. Ob nedeljah in praznikih pa imajo, skupaj z »mladimi«, ki živijo v isti hiši, skupno kosilo. Povedala sta še, da sta srečna, ko jima snaha Milka počiti stanovanje in opere perilo. Seveda sta deležna tudi prevozov, ko jih potrebujeta. Skratka z mladimi živita v lepem sožitju. To jima je, ko jima pojenjajo moči, v veliko pomoč.