V pokoj odhaja dolgoletni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti Dezider Novak, ki je prvi v državi izrekel dve najdaljši zaporni kazni, in ki je razveljavil že izrečeno in izvršeno smrtno kazen; Sam pravi, da je hudo, ko moraš izreči kazen, še posebej, ko je ta najstrožja, saj niti sam ne more mirno spati; Od trgovskega pomočnika in poslovodje, do kriminalista in podpredsednika sodišča... Redki so državljani Slovenije, še zlasti tisti, ki sta jim tako ali drugače blizu pravosodje in „črna kronika“, pa še niso slišali za sodnika svetnika Deziderja Novak a, ki je že 26 let na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Murski Soboti, vrsto let pa je tudi podpredsednik omenjenega sodišča. Gre za izjemno zanimivega človeka, čigavo življenje je nadvse pestro, prepleta pa se z usodama mnogih, zato je še bolj zanimiv širši javnosti pred katero ničesar ne skriva, kajti karkoli je počel je to delal pošteno in korektno, čeprav vedno ni moglo biti po volji vseh. In čeprav bi lahko še deset let delil pravico in krojil usodo, se je Deži, kot ga imenujejo prijatelji, odločil za „hitro upokojitev“, in sicer natančno ko bo star 60 let, v ponedeljek, 31.8.2009, se njegova delavska knjižica s sodišča seli na ZPIZ. Možnost upokojitve se mu je ponudila, ker je kot mlad šel delati in je ob delu študiral, ob tem ima tudi nekaj let benificirane delovne dobe. Sam pove, da je treba dati možnost mladim sodnikom, katerih je veliko. Najprej je kot 15-letnik šel za trgovskega vajenca, ko je pri Potrošniku moral pometati tudi trgovine, dvorišče ipd. Nekaj časa je bil trgovec in trgovski poslovodja, a se je vseskozi ob delu tudi šolal. Dve leti je bil tudi profesionalni sekretar OK Zveze socialistične mladine Slovenije Murska Sobota. Bil je delegat slovenske mladine v Beogradu, ter jugoslovanske mladine če so potovali kam v tujino. Povabili so ga med kriminaliste, kjer je delal na gospodarski kriminaliteti, nekaj časa je bil tudi vodja sektorja splošne kriminalitete, ko je končal II. stopnjo prava je šel za sodnika, kjer je v preiskavi, na kazenskem pravu in stečajih delal več kot četrt stoletja, vmes pa je 12 let bil tudi podpredsednik okrožnega sodišča v Murski Soboti.
Našega sogovornika v pravniških krogih in tudi med storilci kaznivih dejanj poznajo predvsem po tem, da je kot prvi sodnik v Sloveniji izrekel najstrožjo zaporno kazen, trideset let zapora, kar je po prepričanju nekaterih teoretikov nekakšno nadomestilo za smrtno kazen. Znano je, da je takšno kazen najprej izrekel Bojanu Žaliku v "primeru Makoter", nekoliko pozneje pa tudi Robertu Rauterju. Od šestih tovrstnih kazni v državi je Deži izrekel dve. In če že mnogi poznajo Novaka po eni skrajnosti, torej po prvih in najštevilčnejših najstrožjih obsodbah, pa mnogi ne vedo, da je s soboškim sodnikom povezana tudi druga skrajnost: je namreč tudi prvi slovenski sodnik, ki je razveljavil že izvršeno smrtno kazen. Sodnik Novak je s tem prišel v sodno teorijo.
„Dejansko je leta 1993 na takratnem Temeljnem sodišču v Murski Soboti potekal postopek zoper znanega tovarnarja Josipa Benka. Pred tem je bil gospod Benko s sodbo iz leta 1945 obsojen na smrt in tudi usmrčen. Po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992 ali 1993, je bila vložena zahteva za obnovitev postopka, čemur je bilo ugodeno. Zato se je pred senatom, kateremu sem predsedoval, odvijal novi postopek, v katerem smo razveljavili sodbo iz leta 1945 in izrekli oprostilno sodbo. Ko je ta postala pravnomočna, je bilo svojcem umorjenega Benka vrnjeno premoženje. Tega primera nikakor ne smemo pozabiti, saj je bil Benko prvi obsojen po 2. svetovni vojni za dejanje, ki naj bi ga bil zagrešil, toda bil je politični proces. To pa pomeni, da očitanega dejanja ni storil. Žal je bila kazen nad njim tudi izvršena, toda mi smo svoje naredili in smo ga rehabilitirali ter oprostili“, nam je razlagal Dezider Novak, ki dodaja, kako so tudi njega v otrošvu, med šolanjem učili, da je Benko bil izdajalec, potem pa je sam mogel soditi o tem, in dokazi so bili takšni, da temu ni bilo tako.
Deži vedno poudarja, da v vsakem postopku izreče sodbo sodišče, senat treh ali senat petih, in ne samo en človek sodnik. Kljub temu je za nekatere presenečanje, da je sam vodili senat v toliko „odmevnih“ primerih. „Moram povedati, da si sodnik nikjer ne izbira primerov, temveč se ti določajo po veljavnem sodnem redu, čeprav sam menim, da bi bolj zapletene primere morali soditi bolj izkušeni sodniki. Tako so meni vsi ti primeri, ki jih omenjate, bili dodeljeni v skladu s sodnim redom. Enako velja tudi za obdolžence, ki si ne morejo izbirati sodnika. V vseh teh zadevah (Benko, Makoter, Rauter...) sem bil predsednik senata, sodil pa je senat peterice, torej senat za primere, ko je zagrožena najstrožja kazen. V vseh teh zadevah je odločal celotni senat, naloga predsednika pa je predvsem ta, da vodi postopek v skladu z zakonom“, pravi naš sogovornik, ki nam je pojasnil katere okoliščine vplivajo na izrek najstrožje kazni, kakršna je 30 let zapora: „V prvi vrsti je to teža storjenega kaznivega dejanja, zato je tudi predvidena stroga sankcija. Toda tukaj so tudi mnoge druge okoliščine, ki jih mora sodišče raziskati in pretehtati. Pri izreku kazni pa je vse te okoliščine treba upoštevati, najprej vsako posebej, potem pa vse skupaj. In ko so vse okoliščine pretehtane in ko ni olajševalnih okoliščin, se izreče tudi najstrožja zagrožena kazen. Poglejte primer Makoter, v katerem smo najvišjo kazen (Bojan Žalik) izrekli prvič. Tudi na drugi obravnavi v Mariboru se je potrdilo, da niso bile podane olajševalne okoliščine, ki bi kazen omilile. Enake okoliščine je sodišče upoštevalo tudi v zadevi Rauter in višje ter vrhovno sodišče sta potrdili, da smo odločili pravilno. V vseh teh primerih je senat odločil soglasno“.
Na pripombo, kako nekateri pravijo, da je vesel, če komu izrečete najstrožjo kazen, nam je sogovornik postal nekoliko bolj resen: „Dajte, no! To absolutno ne drži. To je kazen, ki se izreče samo v najtežjih primerih, in izreči nekomu 30 let zaporne kazni, gotovo ni enostavno in je hudo. Zato mora sodnik v takšnih primerih najprej upoštevati vse omenjene okoliščine, da se sploh lahko odloči za kaj takega. To nikakor ni enostavno, in tudi sam pred takšno odločitvijo ne morem mirno spati. Pomembno pa je še enkrat poudariti, da mora biti sodnik, ki sodi tako težke zadeve, popolnoma nepristranski. Narediti mora vse, da se zadeva vsestransko razčisti, ter šele po dejansko ugotovljenem stanju določi ustrezno, predvsem pa pravično kazensko sankcijo“, prav Novak, ki ocenjujem da je naša kaznovalna politika ustrezna. Se pa po njegovem tudi pri tem teoretiki razhajajo v mnenjih, nekateri menijo, da so kazni previsoke, ker je človek, ki toliko časa ostane v zaporu, izoliran od družbe in se nikoli več ne more vrniti v vsakdanje življenje.
„Drugi pa spet menijo, da so to še vedno premile kazni, zagovarjajo celo uvedbo smrtne kazni. Sam ocenjujem, da se tako dolge kazni lahko izrečejo samo za najhujša kazniva dejanja. Za druga kazniva dejanja pa imamo predpisane bistveno krajše kazni. Zato bi lahko dejal, da sedanje kazni kar ustrezajo, sam pa sem tudi proti smrtni kazni v Sloveniji. Tudi kazni za dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok, pedofilijo, so pri nas kar ustrezne“, pravi naš sogovornik, ki je prepričan, da v Pomurju le ni največ najhujših kaznivih dejanj. „Res pa je, da imamo v naši regiji kazniva dejanja, za katera je izrečenih največ najstrožjih kazni, toda jasno nam mora biti, da je za Pomurje značilno, da kazniva dejanja izhajajo iz problemov družin. In zato bi tukaj morali veliko narediti drugi že mnogo prej, ne pa šele takrat, ko se dejanje zgodi in zadeva pride na sodišče. Na sodišču potem ne pomaga ne kesanje, ne obžalovanje, ne jokanje, saj se je zgodilo in sodišče tega ne more spremeniti, pač velja pravilo, da je po toči prepozno zvoniti. Moram pa tudi povedati, da na sodišče ne sme vplivati prav nič, ne javnost, ne mediji in tudi nihče drug. Mi obravnavamo samo dejanje in njegovo težo. Ko je to dokazano, ni več pomoči, čeprav nam je jasno, da je obstajal tudi vzrok, zakaj se je kaznivo dejanje zgodilo. V teh primerih, torej ko sami ne moremo oceniti, pa si pomagamo tudi z izvedenci, torej s strokovnjaki za različna področja. In tudi oni, enako kot sodišče, morajo svoje delo opraviti strokovno in nepristransko. Kljub vsemu sodišče njihovo mnenje lahko upošteva ali pa ne“, je prepričan Novak, ki je kot sodnik z dolgoletno prakso doživel marsikaj, bil je deležen tudi groženj. „Seveda se dogaja tudi to, dobil sem že kar nekaj tovrstnih pisem. Pojavijo pa se tudi druge grožnje. To je sestavni del našega poklica in dela. Če pa sodiš pošteno in korektno se nimaš razloga bati groženj in drugih napadov, čeprav je tudi strah človeški.
VSE ŽIVLJENJE JE BILO BORBA, SEDAJ SLEDI POČITEK Odkar se je rodil, 31.8.1949 v kmečki družini v Selu na Goričkem, pravzaprav odkar zna zase, je Dezider Novak imel en sam cilj: borba za boljše življenje zase in za druge. Želel je postati učitelj, a ga je oče poslal čim prej delati in je kot 15 – letnik postal trgovski vajenec. Med prvimi je delal v soboški Blagovnici, nekaj časa kot golobradi mladenič bil poslovodja trgovine pri Gradu na Goričkem. Po trgovski je končal še srednjo ekonomsko šolo, takoj zatem v roku, pa tudi Višjo pravno šolo, pozneje pa tudi drugo stopnjo prava. Vmes je bil tudi poklicni politik na OK ZSMS Murska Sobota. Takratni šef UJV Murska Sobota ga je leta 1975 povabil med kriminaliste, kjer je delal na področju gospodarske kriminalitete. Tri leta pozneje je že bil vodja sektorja splošne kriminalitete UJV Murska Sobota, po diplomi pa je ga na takratno temeljno sodišče Murska Sobota, leta 1983 povabil takratni predsednik sodišča. Težav ni bilo niti pri vodstvu vseh štirih takratnih pomurskih občin. Po opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu, je postal kazenski sodnik, nekaj časa je delal v preiskavah, nato v kazenskem pravu in na stečajih... „Kazensko sodišče je težko in izčrpajoče. To je dejansko garanje, saj se odloča o človeških usodah in življenju sploh, pa ne samo o obtoženih temveč o njihovih družinah, ter tudi o oškodovanih in njihovih družinah. Sploh je to zelo stresno življenje, zato sem se brez veliko premišljevanja odločil za upokojitev. Umikam se v mirno življenje v naravi, na vikendu v rojstnem Selu, kjer bom vseskozi v naravi, veliko bom kolesaril, planinaril in se sploh rekreiral. Veliko se bom lahko posvečal trem vnukom (sin gre po očetovih stopinjah in najbrž bo kmalu tudi sodnik, hčerka pa je profesorica razrednega pouka na OŠ Tišina)“, pravi Novak, ki nekdanjega predsednika soboškega sodišča Štefana Totha ima za drugega očeta, glede napovedi tožb zapornikov zoper državo, pa Deži dodaja: „Vsakdo si usodo piše sam, in nihče ne more prevzeti odgovornost za nekoga drugega. Če pa so kršene človekove pravice potem so tudi zaporniki upravičeni do odškodnin, saj tukaj, enako kot na sojenju gre samo za človeka, in ne za obsojenca. Je pa to stvar presoje na podlagi vseh dejstev. V vsakem primeru mora država poskrbeti, da nikomur niso kršene pravice, in tudi z zaporniki se ne sme delati kakor hočeš, saj so tudi oni samo ljudje“.
Naš sogovornik je na zakonodajalce zvalil tudi krivdo glede nadpovprečnih nagrad za stečajne upravitelje. Sam je vodil skoraj 50 stečajev, in upravitelji so dobili le tisto kar jim je predpisovala zakonodaja. Trdi, da je delo stečajnih upraviteljev nadvse težavno in odgovorno, toda...
PRIJEL STRICA, OBSODIL NEČAKA! Razgibano in zanimivo življenje našega sorodnika Deziderja Novaka spremljajo tudi mnoge anekdote, ki jih težko pozabiš. Teh je dejansko veliko, Deži pa se še posebej spominja, ko je okrog leta 1980, kot kriminalist med preiskavo umora prijel fanta-morilca. Dobrih 20 let pozneje pa je kot predsednik senata sodil nečaku prejšnjega morilca, in spet za umor. Pa še kazen je menda bila enaka – 12 let zapora!