Ob praznovanju 93. rojstnega dne jo je obiskal župan občine Darko Fras Tisti dan, ko smo na njenem domu obiskali najstarejšo občanko občine Sv. Trojica Angelo Leopold, je bilo kislo vreme. Tu in tam je, kot je običaj na god sv. Zofije, tudi deževalo. Toda naša sogovornica ni bila nič slabe volje. Kot je dejala, je deževni dan primeren za njen počitek. Tega bi si 93. letna mama Angela tudi zaslužila. Pa ni tako, kajti še vedno je aktivna in dobra gospodinja. Še vedno skrbi za gospodinjstvo in obdeluje dokaj veliki vrt. Kot nam je povedala, bi brez dela ne mogla biti. Srečna je, da ji služi zdravje, ki ji je največje bogastvo.
Pogovarjati se z njo je, kakor bi bral zgodovinsko knjigo, v kateri so zapisani življenjski dogodki prebivalcev, ki so živeli v tej pokrajini v času njenega življenja. Tisti, ki kaj takega niso doživeli, težko verjamejo, da je bilo to sploh mogoče. Nekaj tega iz njegovega življenja bomo obelodanili v tem zapisu. Ozrimo se najprej v njena otroška leta, ki so se pričela 10 maja 1917. leta v viničarski družini Steiger v Vurberku. Imela je le sestro Marijo, ki je že davno pokojna. Osnovno šolo je obiskovala v Dvorjanah, v tedanjem Sv. Martinu. Spominja se šolskih poti, ki so vodile do šole. To so bile pešpoti, po katerih so poleti hodili bosi, pozimi pa po debelem snegu. Že kot otrok je z materjo hodila na delo k metu, pri katerem so bili viničarji. Tam so za svoje delo otroci prejeli kos kruha, ki je bil tedaj pravo bogastvo. Ko je končala šolo, je hodila na tabrh k kmetu, pri katerem so starši imeli stanovanje, pravzaprav so bili viničarju. Z delom so odslužili stanovanje, vožnje in oranje z živino, ter tudi zemljo, kjer so jim dodelili za ogone, kjer so nekaj »rajž« ali redi posadili koruze, krompirja in krmilne pese, da so imeli krmo za krmljenje prašičev in lastne potrebe pozimi. To je bila nekak ozimnica, kot danes pravimo, naprej nabavljenim pridelkom, kot so jabolka in krompir, pa še kaj.
Leta 1945, ko ji je bilo 28 let, si je ustvarila družino, v kateri se ji je rodilo 8 otrok. Kot je dejala, so vsi delavni in jo tudi spoštujejo. Z možem Jakobom, ki ji je umrl 1988. leta, sta po poroki šla za viničarja. Rekla je, da sta šla v »lüdsko kočo«, k kmetu Rojku v Spodnji Duplek. Po 4 letih bivanja pri njem, sta odšla k drugemu kmetu v Ciglence. Ko je gospodar izvedel, da se je mož Jakob zaposlil kot delavec pri zidarjih v podjetju Konstruktor v Mariboru, jima je hotel dati odpoved. Ker je bila Angela dobra delavka, je odločitev spremenil in sta lahko ostala. Le pod pogojem, da bo mož po službi delal na njegovi kmetiji. Tu sta lahko redila po dva prašiča. Za to pa sta potrebovala zemljo, kjer sta pridelal potrebno hrano za prašiče. V tem času je družina rasla, saj se jima je rodilo 7 otrok, katerim sta morala preskrbeti hrano, obleke in vse kar potrebuje otrok. O tem je posebej poudarila: »Vese tistikrat ni bilo vrtca za otroke. Vrtec je bila sama hiša. Večji otroci so skrbeli za mlajše. Preden sem odšla na tabrh h kmetu sem morala otrokom pripraviti hrano, da niso bili lačni. Pogosto sem manjše otroke vzela seboj na njivo. V travi sem jim razgrnila deko ali koco in jih posadila nanjo in jih imela vedno pred očmi. Danes, ko otroke vozijo v vrtec, si mamice kaj takega ne morejo predstavljati. Tedaj so starši veliko žrtvovali za otroke, da so lahko odrasli in prišli do svojega kruha. Ker je mož v otroških letih moral služiti pri kmetih, svojih ni pošiljal za pastirje. Pa kaj vam to pravim. To ni bila samo usoda moje družine, to je bila usoda mnogih viničarskih in želarskih družin, ki so se na tak način prebijale skozi življenje.«
Ko smo mamo Angelo vprašali o njenem najsrečnejšem dogodku v življenju, je brez pomisleka povedala: »To je bil dan, ko smo se z družino preselili semkaj v Zgornjo Senarsko pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. To je bil dan, ko smo se rešili »vajncarstva«, ko smo se rešili pokoravanja tujim gospodarjem, v našem primeru kmetom. Lahko rečem, da mi je Bog, seveda moji celi družini, naklonil srečo. Ker sem v Ciglencah 2 leti skrbela za dve ostareli in bolni teti, tedanje lastnice te hiše Lenke Podgornik, mi je tukaj v Senarski poudarila hišo in 1,40 ha zemlje. Tu sva z možem in družino zaživela svobodno življenje. V tej hiši se nama je leta 1961 rodil osmi otrok, to je sin Alojz s katerim sedaj živim. Tedaj je mož že bil zaposlen, jaz pa sem družini pomagala tako, da sem bližjim kmetom hodila na tabrh. Toda tokrat ne s prisilo, kot takrat, ko sem bila viničarka, pač pa svobodno. To so bili lepi časi. Tedaj se nas je na delu zbralo veliko delavcev, ki smo opravljali dela na polju. Ob delu smo se pogovarjali, ob večjih delih, zlasti ob spravilu pridelkov, kožuhanju, trgatvi, obrezovanju krmnih rastlin, tudi zapeli in zaplesali. Spominjam se takih dogodkov, ko je na njih s harmoniko zaigral ljudski muzikant Tunek Drumlič. V zimskem času pa smo se zabavali ob cajzanju ali česanju perja za posteljnino in luščenju bučnega semena. V tem času ni bilo radia in televizije. Prvi radio smo kupili na obroke v Selcah, odkoder smo ga pripeljali na lesenem vozičku. Seveda peš. Postavili smo ga na okensko polico, da so ga lahko poslušali tudi sosedje.«
Še veliko zanimivega bi lahko zapisali. Rekla nam je, da ne smemo pozabiti napisati, da jo je za njeno 93. letnico življenja, z občinsko tajnico Natašo Lipič, obiskal župan Darko Fras. Njegovega obiska je bila zelo vesela. Vesela je tudi, da ima ob sebi sina Alojza, ki ji je vedno v pomoč. Vesela je, da jo vsako nedeljo popelje k sv. maši v farno cerkev. Sv. Trojice. Naročila nam je tudi, da naj omenimo njeno zadovoljstvo, da jo otroci z družinami spoštujejo in obiskujejo. Ob tem nam je ponosno pokazala na sliko, ki predstavlja družinsko deblo njene družine, Angele in Jakoba Leopold, katero sta ustvarila njun sin Peter in njegova žena Katica, ki sta tudi njuna prva soseda.
Naj povemo, da smo hišo, katero obiskuje tudi njenih 15 vnukov in 13 pravnukov, ki je družini Angeli pričarala največje veselje v njenem življenju, in sedaj zanjo skrbi njen sin Alojz, zapuščali z veselim srcem. Ob obujanju njenih spominov, smo doživljali svoje življenje, ki se je začelo v viničarski koči. Spomnili smo se našega očeta viničarja, ki je dejal: »Boljše je gledati skozi eno okno svojo, kot skozi pet viničarskih«. To nam je potrdila tudi naša sogovornica Angela, kateri smo obljubili, da jo bomo še obiskali.