Ko smo se peljali po Janževem Vrhu, smo ob počasni vožnji opazovali hiše, katere krasijo rože. To je pravi znak, da tod živijo ljudje, ki ljubijo naravo. Ena teh je tudi Alojzija Zver, ki živi v 100 let stari hiši, ki stoji ob novi hiši svojega nečaka Jožefa Lušanca. Obiskali smo jo na dan, ko je praznovala 92 let svojega življenja. Ob našem obisku je sedela na klopi na senčni strani hiše. Ob čestitki, in, ko smo ji povedali, zakaj smo prišli, smo tudi mi sedli na njeno klop. Med nama se je razvil pogovor, katerega delček bomo zabeležili v tem prispevku.
Dokaj bistrega duha nam je nizala želene podatke, ki so zaznamovali njeno življenje. Rodila se je v viničarski družini treh otrok, 21. junija 1921, leta na Janževem Vrhu. Njenega »viničarskega« doma ni več, saj so ga podrli. Viničarska družina se je veliko selila. Tako je eno leto živela tudi v Negovi v viničarji znane vinogradniške družine Zarnec v Negovi. Danes so tam, po domače Melharovi, Kačičevi. Že kot otrok je tam staršem pomaga obdelovati vinograd, ki je bil na strmem pobočju. Tudi, ko so se preselili na Janžev Vrh je ob obiskovanju šole na Kapeli pomaga staršem pri obdelavi vinograda. Leta 1946 se je poročila z Matijem Zverom, s katerim pa nista imela otrok in je umrl 2003. leta.leta. Po poroki sta bila nekaj časa viničarja, nato pa sta si leta 1966 kupila hišo na Janževem Vrhu, kjer tudi živi. Sama ni bila redno zaposlena, je pa občasno delala v vinogradih, mož pa je delal v Spodnjih Ivanjcih na Žagi, tako, da sedaj prejema pokojnino po možu. Kot smo omenili otrok nista imela, zato je zemljo in hišo namenila nečaku Jožefu Lušancu, ki si je ob njeni hiši zgradil novo hišo. Ko smo jo vprašali, zakaj živi v stari hiši, ko bi pa lahko v novi, nam je povedala: »Skoraj vse življenje živim v tej hiši, ki je moj stalni dom. Tu sva z možem gospodarila. Imela sva kravo svinje in vse kar so imeli malo posestniki. Tu mi je lepo. Lepo mi je zato, ker zame lepo skrbita nečak Jožek in njegova sopotnica Dragica. Povem vam, da odlično skrbita za mene. Srečna sem, da lahko živim v svoji hišici in mi ni treba iti v dom. Tu je mislim na dom upokojencev ali starostnikov. Sedaj, ko ne morem več toliko delati lahko sedim pred hišo in opazujem zeleno naravo.«
Nekaj časa je delala tudi v pri Slatini, tako so rekli, če so bili zaposleni pri sedanji Radenski. Tam je s solno kislino umivala steklenice, ki ji je pri tem delu velikokrat »posmodila« obleke. Spomnila se je tudi petja na koru v Negovi, ko je bil organist Mirko Hajnžič. Ker živi v bližini izvira Noričke slatine, smo jo vprašali, če je kdaj hodila po njo. »Veste nekdaj je bila glavna pijača voda in jabolčnik. Vina siromaki niso pili, to je bilo namenjeno gospodi. Ob delu smo se odžejali z jabolčnikom. Ker smo imeli blizu slatino smo vsak dan hodili po svežo in jo mešali z jabolčnikom. Včasih smo šli po njo dnevno večkrat, zlati poleti, ko je bila vročina, da smo pili svežo in hladno. Še veliko zanimivega bi lahko zapisali. Tudi to, da najrajši posluša radio Murski val, posebno Gezo. Zabičala nam je tudi, da ne smemo pozabiti zapisati, da sta ji Dragica in Jožek, ob njenem praznovanju rojstnega dni in ob njeni hiši, pripravila slavje, kateremu danes rečejo piknik.