Z družino si je ustvaril dom v tihi in mirni dolini K Ludviku Šlemeru nas je na praznovanje negotovega 90. rojstnega dne povabilo Društvo upokojencev Kapela, pravzaprav naš nekdanji sodelavec Janez Pučko. Po telefonu smo se dogovorili, da se dobimo na njegovem domu v Okoslavcih, ki nosi hišno številko 77. Ko smo v Okoslavci, pred hribom, po katerem vodi cesta do Kapele, zavili levo, nismo mogli verjeti v kako lepi »dolini« živijo Šlemerjevi. Pogled na zeleno pokrajino, ter »božja tišina«, sta nas očarala. Slavljenec Ludvik je sedel za mizo pred hišo in, ob pričakovanju najavljenega obiska, opazoval naravo. To tudi sicer počne, čeravno ne pričakuje obiskov. Najinemu pogovoru se je pridružil sin Franc. Ni minilo dolgo in že se je pripeljala najavljena delegacija DU Kapela, katero je vodil predsednik Ivan Šafarič, z njim sta bili poverjenici Slavica Pirc in Štefka Pučko. Po čestitkah in izročitvi priložnostnih daril in nazdravljanju Ludvikovem častitljivem jubileju, je stekel prijeten in sporočen pogovor. Obiska delegacije je bil nadvse vesel.
Naša naloga je bila, da beležimo mejnike njegovega življenja. Toda kmalu smo ugotovili, da bo naša beležka ostala prazna. Ne, da ne bi imeli kaj beležiti. Prazna zato, ker nam je Slavica Pirc povedala, da lahko vse iz njegovega življenja izvemo v knjigi Od murskih ravnic do vinskih goric, v kateri je Slavica predstavila njegovo življenjsko zgodbo. Kljub temu smo prisluhnili njegovem pripovedovanju o njegovem življenju. Ob branju zapisa v omenjeni knjigi, smo ugotovili, da rez vse to kar nam je povedal zapisano v knjigi. Naj povemo, da je Ludvik, kljub častitljivi starosti, zdravega duha. Kot je dejal se počuti dobro, težave mu v zadnjih letih dela le Parkinsonova bolezen.
Ludvik se je rodil v družini 9 otrok v Vidoncih v Prekmurju. Tam je obiskoval 4 leta OŠ, ki je končal na Gradu. Čeprav so doma imeli lepo posest in otroci niso bili lačni, so morali zgodaj iskati zaposlitev. Tako je tudi Ludvik, kot 17 letni fant leta 1937 odšel na sezonsko delo v Baranjo, kjer je delal tudi v sezoni 1938. Leta 1939 je bil sezonskih kmečkih delih v Nemčiji. Naslednje leto, ker ni dobil dovoljenja za Nemčijo, je spet delal v Baranji, nato pa se je 1940. leta zaposlil pri gradbenih delih v Avstriji. Tu je ostal do 1942. leta. Ko se je vrnil domov so ga prisilno mobilizirali Madžari. Po štirih letih na frontah in ujetništvu se je 19. marca 1946 vrnil domov. To je bil za njega najsrečnejši dan v življenju. Prvo zaposlitev mu je v Tržiču na Gorenjskem, v predilnici preskrbela sestra Gustika. Od tod bil je vpoklican v jugoslovansko vojsko. Po vrnitvi se je zaposlil pri Gradisu in je delal na izgradnji hidrocentrale v Medvodah. Tam je spoznal bodočo ženo Terezijo, ki je bila kuharica v delavski menzi Gradisa. Z njo se je 1950 leta poročil. V zakonu so se jima rodili trije otroci Franc, Ludvik in Jožica. Njegova velika želja je bila, da bi za družino ustvari doma. Zato sta si s prihranki v Okoslavcih kupila manjšo sest, kjer sta ob stari zgradila novo. V njo so se vselili ob njegovem odhodu v pokoj, to je bilo 1979. Ludvik je večino delovne dobe pridelal v Gradisu. Le od 1966 do 1974. je dela v gradbeništvu v Avstriji, odkoder se je vrnil na delo v Gradis. V Gradisu je bil strojnik mehanizacije za nizko gradnjo. Zanimivo, da je delal pri gradnji okrogle kleti na Kapeli, hotela Radin, zunanjega kopalnega bazena in bloka Radencih, šampanjske kleti v Gornji Radgoni, in gradnji hal v Boračevi. Na tak način je bil blizu doma, ki ga je v večini gradil sam in v lastni režiji.
Danes Ludvik živo sporočeno življenje. Pogreša ženo, ki mu je umrla 1998. leta. Srečen je, da ni osamljen, saj z njim živita sinova Franc in Ludvik, ki si nista ustvarila družine. Oba skrbita, da je očetu lepo. Sin Ludvik ga po potrebi kam zapelje z avtomobilom, bodisi k zdravniku in tudi k nedeljski maši na Kapelo. Veseli se tudi obiskov hčerke Jožice, ki si je ustvarila družino, z njo živi na Petajncih, in ga obdarila z vnukoma Suzano in Matejem. Ludvik je bil tudi družbeno aktiven v KS in občini Gornja Radgona, kjer je bil delegat. Kot član DU se je rad udeleževal izletov in srečanj. Kljub letom sledi družbenemu dogajanju. Zaradi težav z vidom bolj malo gleda televizijo, prebira pa Vestnik, katerega ima naročenega vrsto let. Še največ mu pomeni poslušanje radia.