Tisti jesenski dan, ko smo obiskali Karolino Dobrovc na njenem domu v Segovcih, je bila nadvse vesela. Veselila se je obiska delegacije, ki ji je prišla čestitat za njen 85. rojstni dan. Čestitat ji je prišel župan Franc Pižmoht, predsednica OZRK Gornja Radgona Silva Vračko, predstavnica vaškega odbora Segovci Silva Kovač in poverjenica KORK Segovci Andreja Somer. Ob čestitkah so ji izročili tudi priložnostna darila. Kot nam je dejala, je bila obiska nadvse vesela. To se je pokazalo tudi ob prijetnem klepetu ob obloženi mizi , ki jo je pripravila njena snaha Danica, ki skrbi, da ji je življenje na jesen življenja lepše. Kot je dejala, ji je za to nadvse hvaležna.
Naša naloga je bila, da kaj zapišemo iz njenega življenja. Moramo takoj povedati, da je bil pogovor z njo prijeten in koristen. Z lahkoto nam je predstavila svoje mejnike v življenju. Takoj smo ugotovili, da ji razum dobro dela, saj nam je nizala datume in leta iz njenih mejnikov življenja kot iz rokava. Sama je dejala, da se davnih stvari dobro spominja, sedanje dogodke pa sproti pozabi. To se običajno dogaja vsem starejšim ljudem.
Karolina se je rodila 24. oktobra 1925. leta v vasi Šutna pri Podbočju. Rojena je v družini številnih otrok. Šest razredov osnovne šole, več jih ni bilo, je obiskovala v Podbočju. Kakor mnoge otroke v preteklosti, je tudi Karolino zadelo služenje pri kmetih. Kmet, pri katerem je služila, je imel tudi gostilno in mesarijo. Preden je šla v šolo, pogosto lačna, je že ob peti uri odpeljala krave na pašo. Prišla je druga svetovna vojna. Teh dogodkov se ne spominja rada. V spominu ji je stal dogodek, ko so tri dni brez hrane in vode živeli v gozdu in ležali na golih tleh. V gozd so pobegnili, ker so bili obveščeni, da jih zaradi sodelovanja s partizani nameravajo obiskati belogardisti, ki so tedaj pobijali tiste, ki so bili naklonjeni partizanom. Še več takih zgodb bi nam lahko povedala.
Ko se je končala vojna je 13. januarja1946. leta je skupaj s starši kot kolonistka prišla v Apaško dolino, kjer so jim v Segovcih 20 ponudili bivanje v zaplenjeni hiši. Po enem letu bivanja v Apaški dolini, si je ustvarila družino in z možem Francem živela v Segovcih številka 16. Tu sta se jima rodila hčerka Pavla, ki živi z družino le nekaj korakov od njene hiše, ter sin Drago, ki pa je že pokojni. Kakor vsi kolonisti, sta bila oba zaposlena v tedanji KZ Segovci, kjer so večino poljskih del opravljali ročno. Kot je dejala, je zadruga imela le en traktor »Fergusson«, ter nekaj parov konjev. Ročno je molzla tudi krave. S propadom kmetijskih zadrug leta 1952, so jima dodelili hišo in 5 ha zemlje. Od tedaj je ostala doma in skrbela za otroke in gospodinjstvo. Zaradi bolezni mame Angele, sta se z možem iz hiše, ki jima je bila dodeljena, preselila k njej, hišo in posest sta morala vrniti državi. Na mamini posesti sta odtlej gospodarila. Redila sta živino in prašiče, kot sleherno kmečko gospodinjstvo. Pri gospodarjenju ji je pomagal mož, ki je bil zaposlen, nazadnje na žagi v Črncih.
Sedaj kot vdova živi s snaho Danico. Veseli se obiskov svojih, med njimi tudi vnukov Marije, Jožeta in Mojce, ki so že odrasli. Tu sta še pravnuka Filip in Žan - to je njen ljubljenček, ki jo ljubkovalno kliče »Kalinca«. Še veliko zanimivega bi lahko napisali. Omenimo naj, da je dolga leta bila odbornica pri Rdečem križu. Rada se je vozila s kolesom in rada ima živali - danes ji od živali delajo družbo le ljubljenčki: muca Macolina, ter mačkona Mac in Vuši.