Beograd - Ljubitelji atletike, zlasti tisti srednji let in nekoliko starejši, ter vsi poznavalci športov v nekdanji skupini državi SFRJ, se gotovo še vedno dobro spominjajo imena Nenad Stekić. Gre za enega najboljših skakalcev v daljino vseh časov, ne le na tem območju temveč sploh na svetu, saj je bil evropski rekorder, je pa lastnik tudi drugih rekordov. Rojen je sicer, in živi v nekdanji skupni prestolnici Beogradu, a je kljub temu izjemno navezan na Slovenijo, kjer ima veliko prijateljev. Prav slednje je posebej pozdravil ob našem naključnem srečanju in ekskluzivnem pogovoru v neki kitajski restavraciji „Wang Fu“ v središču novega dela Beograda. Skromen kot vedno, ob srečanju s prijateljem Evgenom Podlsekom iz Gornje Radgone, je brez najmanjšega zadržka spregovoril o svojem otroštvu, športni in poslovni poti ter tudi današnjem času, ko je znova močno navezan na atletiko še posebej skoke v daljavo. Posebna skrb mu je delo v njegovem atletskem klubu „Crvena zvezda“, kjer je tudi danes.
Nenad Stekić je rojen 7. marca 1951 v Beogradu, in je letos napolnil 60 let. Najprej je dve leti treniral gimnastiko, z atletiko se je začel ukvarjati ko je bil star dobrih 12 let. Že s štirinajstimi pa je začelo dosegati odlične rezultate. Najprej je začel s skokom v višino, kjer mu je vzornik bil nekdanji najboljši športnik na svetu Valerij Brumel (Sovjetska zveza), nato pa je njegova glavna disciplina bil skok v daljino. Že kot dvanajstletnik je leta 1963 najprej skočil 150 centimetrov, šest let pozneje pa je že dosegel višino 195 centimetrov, kar je bil zavidanja vreden rezultat. Tako je bil pionirki in mladinski prvak Beograda, Srbije in Jugoslavije, a kljub temu se je odločil za drugo disciplino – skok v daljino. Prvi njegov rezultat v tej disciplini je znašal 626 centimetrov, nekoliko pozneje pa je že preskočil „čarobno“ mejo od sedmih metrov. Kar pet let je bil „lastnik“ evropskega rekorda v skoku v daljino – 845 centimetrov, ki ga je, kot 24 – letnik, dosegel na predolimpijskem mitingu v Monteralu leta 1975. Istega leta je bil razglašen tudi za najboljšega športnika SFR Jugoslavije. Že pred evropskim rekordom je leta 1974 v Rimu (806), ter po rekordu, leta 1978 v Pragi (812), na prostem, in leta 1980 v Sindenfilgenu (791 v dvorani), osvojil tre evropske srebrne kolajne. Bil je tudi dvakratni zmagovalec Sredozemskih iger, ter osvajalec zlate in srebrne medalje na univerzijadah. Nekaj manj uspeha je imel na svetovnih prvenstvih, saj je najboljši (peti) bil na Svetovnem prvenstvu leta 1983 v Helsinkih. Za reprezentanco nekdanje Jugoslavije je nastopil 64 krat, za reprezentanco Evrope pa na Svetovnem pokalu leta 1977 v nemškem Düsseldorfu. Pet let je bil tudi najboljši na jakostnih lestvicah svetovnih skakalcev v dalj, kar ni uspelo nikomur z naših prostorov ne prej ne pozneje. Sam Nenad Stekić je še posebej ponosen, da je kot prvi zemljan kar 140 krat preskočil več kot osem metrov, in tukaj ga je menda do danes prehitel le še deset let mlajši „atletski čudež“ Carl Lewis.
„Seveda ni sramota, če te prehiti samo takšen atletski kralj kot je bil Carl Lewis“, pravi Nenad Stekić, ki nadaljuje: „Bil bi neskromen, če bi trdil, da nisem dosegel veliko, saj sem imel kar uspešno atletsko kariero, ki je trajala kar 30 let. Spominjam se začetkov, ko sem iz gimnastike prestopil v atletiko, in potem ko sem na EP v Beogradu gledal velemojstra Valerija Brumela, sem si za hišo potegnil štrik in skakal čez. že takrat sem ugotovil, da sem boljši od svojih vrstnikov in kolegov iz Beograda. Takrat so me vrstniki iz moje ulice pregovorili, da sem šel na stadion Crvene zvezde, kjer se je začela moja atletska kariera. Od leta 1966, kot kadet, potem kot mlajši in starejši mladinec, sem bil v vrhu jugoslovanskega skakanja v višino. A ker sem takrat hudo poškodoval koleno so mi zdravniki za pol leta prepovedali skoke v višino. Vmes je potekalo neko šolsko tekmovanje in so me sošolci zaprosili, da sem skočil v daljino, s čem bi pomagal ekipi. Skočil sem 670 cm, kar je bil najboljši rezultat na tekmovanju. S tem se je določila moja nadaljnja atletska kariera, kjer mi je trener vseskozi bil pokojni Aleksander Marinković“.
Že na naslednjem tekmovanju je skočil 705 cm, kar je bil že jugoslovanski rekord za mlajše mladince. „Zelo sem zaupal v trenerja in težav z razvojem ni bilo. Sploh je najpomembneje zaupanje v trenerja, ker če tega ni in če začneš razpravljati o tem koliko krogov ali skokov bo za kateri trening, potem je boljše da se temu športu odpoveš, saj telo ni zmožno prenašati nesoglasij“, nam je povedal Stekić, ki dodaja, da mu je v SFRJ najhujša konkurenca bil Miljenko Rak, ki je bil nekoliko starejši in mu je bil vodilo do rekorda, saj je Rak skočil največ 799 cm. Veliko je tujih hudih tekmecev, a je Stekić ponosen, da je med drugimi premagoval tudi Mikea Powella, ki je še vedno aktualni svetovni rekorder (895 cm) v skoku v daljavo, kar je dosegel 30.8.1991 v Tokiu. Stekić je kariero končal po skoraj štiridesetih letih, leta 1990, ko je skočil svetovni rekord za veterane, ki znaša en meter manj od njegovega rekorda, torej 745 cm. To pa je za štiridesetletnika več kot odličen rezultat.
Po končani karieri je Stekić delal v Atletski zvezi Srbije, ob tem se je podal tudi v gospodarske vode, saj je bil predstavnik neke hrvaške firme v Beogradu, nato pa je bil direktor predstavništva Avtoradgone iz Gornje Radgone v Srbiji. Ob tem je bil tudi generalni direktor vseh klubov Športnega društva Crvena zvezda, kar je opravljal do leta 2000, ko se je spet vrnil v gospodarstvo in se je začel ukvarjati s prenovo hiš, stanovanj in drugih objektov. Po Stekiću je na naših prostorih veliko atletskih talentov, a žal je atletika drag šport in ga brez podpore države in gospodarstva ni uspeha. „Mislim, da je tukaj sedaj Slovenija na prvem mestu, saj ustrezno vlagajo v atletiko in zato ni presenečanje, da dosegajo dobre rezultate. Med drugim je to potrdil tudi eden mojih mlajših prijateljev Borut Bilač s katerim sem tudi skakal in sem mu malo pomagal. Ob tem imam v Sloveniji še veliko športnih in drugih prijateljev, a imena nekoliko bledijo, saj sem že tudi sam star...“, nam pove zelo hvaležni sogovornik, ki je ob koncu še enkrat pozdravil vse svoje prijatelje in znance v Sloveniji ter naše bralce in ostale ljubitelje atletike.