Sredozemski prvak v trapu zjutraj razvaža kruh, popoldne pa prime za puško in strelja na umetne golobe Čeprav prekmurski športniki v zadnjih letih, tako v domači kot mednarodnih konkurenci, dosegajo številne odlične rezultate, je osvojitev zlate kolajne na nedavnih sredozemskih igrah v Pescari za „trapista“ Boštjana Mačka, le eden največjih, če ne prav največji dosežek v zadnjem času. In ker je prav Boštjan osvojil prvo zlato medaljo za Slovenijo na omenjenih igrah, je uspeh toliko večji, saj je „prebil led“ ostalim fantom in dekletom, da so jih pozneje priborili še kar nekaj. Zato niti ne preseneča, da so v rojstnih Bodoncih na Goričkem odličnemu strelcu pripravili velik sprejem za Boštjana Mačka, ki ga je dočakala praktično cela vas ter še veliko drugih prijateljev in športnikov. „Potihem sem pričakoval, da mi boste kdaj pripravili takšen sprejem“, je bil odkrit strelec na glinaste golobe, ki je tako dosegel tudi svoj največji uspeh. Zlata medalja iz Pescare pa tudi je dober obet pred evropskim prvenstvom v Osijeku in svetovnim prvenstvom, ki bo potekalo na Pragerskem. „Na sredozemskih igrah so bili zbrani vsi najboljši strelci, zato je bila konkurenca zelo močna“, je še kratko dejal Maček. Ob osvojitvi zlate medalje je na plan prišlo tudi nekaj neverjetnih dejstev: Boštjan Maček si namreč mora sam plačevati prijavnino za tekmovanja, saj Strelska zveza Slovenije nima denarja, posluha za ta šport pa nima niti Olimpijski komite; pa tudi naboje za streljanje si mora kupovati sam. Mimogrede: na sezono porabi 20 tisoč nabojev, kar stane okoli pet tisoč evrov.
Če pa se vrnemo Pescari ne moremo mimo dejstva, da je najboljši slovenski strelec v olimpijski disciplini trap na sredozemskih igrah zlato kolajno osvojil v izjemno zahtevni konkurenci. Čeprav je na SI tekmoval prvič, je zmagal z rekordom sredozemskih iger, novim državnim in seveda osebnim rekordom 144 zadetkov. Med drugimi je ugnal tudi Italijana Giovanija Pelliela, dobitnika srebra na lanskih olimpijskih igrah v Pekingu. Tako je srebrno odličje osvojil Italijan Giovanni Pellielo (142), bronasto pa Francesco Amici iz San Marina (oba 142). Matej Žniderčič, drugi slovenski strelec na glinaste golobe, je tekmo končal na 14. mestu (112 točk). „Pred odhodom sem se nadejal uvrstitve med deset najboljših. Toda ko sem po prvem dnevu delil peto do šesto mesto, sem začutil, da bi se lahko uvrstil v finale, med šest najboljših. V peti, zadnji predtekmovalni seriji sem zadel vseh 25 »golobov« in se v finale uvrstil s četrtim rezultatom. Pred odločilnim nastopom sem se po telefonu pogovarjal s soprogo, ki me je hrabrila in mi vlila dodatno samozavest. Finale sem začel odlično, po 18. strelu prevzel vodstvo in ga do konca povišal na dva zadetka“, je obudil spomine na Pescaro 37-letni član SD Štefana Kovača iz Murske Sobote, katerega so ob igranju Zdravljice preplavili prijetni občutki, spomnil se je tudi začetkov športne poti.
S puško šibrovko prijateljuje že 20 let. Za streljanje ga je, podobno kot sestro Jasmino, ki je tudi slovenska reprezentantka, navdušil oče, prav tako strelec. Do vrhunskega streljanja se je prebil s trdim delom na olimpijskem strelišču v Rakičanu, kjer se pripravlja na tekmovanja, trdega dela pa je vajen tudi zunaj strelišča. Čeprav je po poklicu avtomehanik, od leta 1993 namreč dela kot dostavljalec kruha pri Mlinopeku Murska Sobota. „Delo začnem že ob 3. uri in končam ob 11. Jutranjemu »šihtu« sledi popoldanski trening. Delovne in športne obveznosti dobro usklajujem, zasluge za to pa ima zlasti direktor Mlinopeka Karel Pojbič, tudi tekmovalec v trapu“, je razložil sredozemski prvak, ki se že veseli novih izzivov. „V drugi polovici julija bom nastopil na evropskem prvenstvu v Osijeku, v začetku avgusta na svetovnem prvenstvu v Gaju, prihodnje leto in v letu 2011 pa me čaka lov na kvoto za olimpijske igre v Londonu“, pravi osemkratni državni prvak, ki se ne boji, da bi strelska tradicija v družini Maček usahnila. Medtem ko je večini otrok najljubša igrača žoga, Mačkova sinova, štiriletni Lan in osemletni Rene, v roke najraje primeta puško.