Zanimiv klepet s pisateljem, dramaturgom, kulturnikom, politikom, očetom in dedkom Tonetom Partljičem, ki se je naposled odvadil pitja alkohola... V domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se nenehno nekaj dogaja, in stanovalcem nikoli ni dolgočasno, je v okviru bralnega krožka „Beremo z Manco Košir“, ki deluje v okviru radgonske medobčinske knjižnice in DSO Gornja Radgona, potekal nadvse zanimiv in odmeven „Klepet s Tonetom Partljičem“. V skoraj dve uri trajajočem klepetu, ki ga je vodila Katica Rauter, je pedagog, pisatelj, dramaturg, politik in še marsikaj drugega, predstavil nekaj svojih del, ki zadevajo njegovo življenje in pisateljevanje. Spregovoril je tudi o svojih profesionalnih zaposlitvah in funkcijah, ki jih je opravljal poleg redne zaposlitve ter o srečanju z zanimivimi ljudmi. Posebej so bile zanimive zgodbe iz njegove biografije, ki jo je izdal lani ko je praznoval svoj 70. rojstni dan.
Tone Partljič se je namreč rodil v Mariboru (Pesnica) 5. avgusta 1940. Po poklicu je učitelj slovenščine in angleščine, vendar se je skoraj celo življenje ukvarjal z gledališčem. Zanj je pisal besedila vendar je bil tudi ravnatelj gledališča. Bil je tudi politik. Napisal je kar nekaj knjig za mladino in odrasle ter scenarij za film Moj ata socialistični kulak. Njegova znana dela so predvsem: Dupleška mornarica, Jalovost, Mala, Pri Mariji snežni zvoni, Slišal sem kako trava raste, Komedije, Hotel sem prijeti sonce. Tone na svojih nastopih večkrat poudari, da je njegova nekdanja profesorica slovenščine, Lučka Grmekova, tista, ki ji dolguje vso ljubezen do literature. In zanjo je črtica: "Ali veš koga so danes pokopali?" ena najlepših Partljičevih črtic nasploh. Nadvse uspešni pisatelj, dramatik, scenarist in poslanec Tone Partljič, je že v študentskih dneh veliko politično pravoverno tovariševal z Jakom Rojsom, bodočim, menda sicer zapitim, šefom mariborskih zaporov, in to še v času, ko je bil verbalni delikt kaznovan že z nasmehom. Ne glej za pticami, si je gotovo mislil Tone Partljič na domačem vaškem dvorišču, ko so se pasle kokoši in petelin, saj bi si kokoševino privoščil v kurji juhici ali obari in kot na Poteh mladih petelinov ocvrtega piščanca... Oboževalci se sicer kar zgrinjajo okoli Toneta Partljiča, in tako je tudi edino prav. Pri njem nikoli ni dolgočasno, saj je sovrstnikom in nekoliko starejšim stanovalcem DSO Gornja Radgona ter tudi drugim poslušalcem razlagal marsikaj, tudi iz zasebnega življenja, kar bi mnogi zanesljivo zatajili. Še zlasti tisti čas, ko je moral na zdravljene od alkohola.
Posebej zanimive so bile zgodbe povezane s pisatelji iz Slovenskih goric, še zlasti Stanislavu Majcnu, ki je kot „hud desničar bil obsojen na politično in pisateljsko smrt“, čeprav je po Partljiču bil več kot dober človek. Med prisotno publiko pa je posebno prozornost pritegnila Partljičeva izpoved o tem kako je spoznal svojo ženo Milko, vsi so brez daha poslušali o hčerki Mojci ter o tem, kako je „lepa naša vnukinja Urška“. Seveda je šel tudi veliko nazaj v zgodovino, ko je kot dekla nekje med Gorišnico in Borlom služila njegova babica, ki ji je pozneje le nekako uspelo najti fanta pod Pohorjem...Prijazni Tone ni pozabil niti svojo zaspanost med sejami v državnem zboru, o učiteljevanju na Sladkem Vrhu, pa o lepotah Marije snežne, vodenju Društva pisateljev Slovenije, pisateljskih prijateljih in „ovaduhu“ zaradi katerega je moral Drago Jančar za zapahe. Partljič je znova zatrdil, da ga ni izdal že pokojni Forstnerič... In prav zares, v Partljičevi družbi bi lahko človek preživel dneve in dneve, ne samo ure!
Sicer pa, prireditev, ki so jo obiskali tudi številni stanovalci DSO, je bila obogatena s kulturnim programom, katerega je popestril mešani pevski zbor, ki deluje v okviru DSO. Ob koncu prireditve sta se mu za njegov nastop, s posebno košarico domačih dobrot, zahvalila voditeljica prireditve Katica Rauter in direktor DSO Gornja Radgona mag. Marjan Žula.