Ko smo nedavno obiskali edini delujoči mlin, ki ga poganja voda 56 km dolge reke Ščavnice in deluje v Lastomercih, smo se srečali s sedanjim lastnikom Jožetom Krambergerjem. Peljal nas je k vodi, ki se je prek zajezitve pretakala v slapu in ustvarjala peno, ki je znak onesnaženosti. To njegovo trditev je potrdila kalnost pretakajoče vode. Ob tem nam je povedal: »Kot otrok, rojen sem 1955. leta, sem iz Ščavnice ob žeji pil vodo. Ker ob mlinu ni bilo vodnjaka, je mama za kuhanje zajemala vodo iz Ščavnice. Tedaj je bila voda bistra, ob pretakanju pa se ni pojavljala pena kot vidite sedaj. Kaj je pripeljalo do take onesnaženosti vode ne vem. Zagotovo pa smo zato krivi ljudje, ki uporabljamo mnogo kemikalij, tako v gospodinjstvu kakor tudi v kmetijstvu. Po mojem narava tega kar prihaja v njeno okolje ni sposobna očistiti. Tako se ti elementi onesnaženja zbirajo v potočnih vodah, ki so vse po vrsti tako onesnažene kot je reka Ščavnica.«
Ob gledanju peneče se gladine vode in šumenju pretakajoče vode sva še imela veliko povedati. Sam, kot avtor tega prispevka, sem pil vodo iz Ščavnice in si iz v njej zajete vode kuhal koruzne žgance, in to iz moke zmlete v nekoč Fašalekove, sedaj Lenčovem mlinu. V mlinu, katerega lastnik je 1952. leta postal Lovrenc Kramberger, sem občasno pomagal mleti v mlinu. Ker sem bil takrat otrok, sem rad »čaplaril« po vodi in stikal za ribami. Tedaj si jih lahko v prozorni vodi tudi opazoval. Ob tem pa so se po dnu reke Ščavnice na veliko »sprehajali« potočni raki. Vse te živali so bile pokazatelj, da je voda čista. Danes rakov ni več, manj pa je tudi rib. Zaradi stalne kalnosti vode, jih tudi ni mogoče opazovati.