Praznovanje je potekalo na njenem domu, kjer živi s sinom Jankom in vnukom Miranom Praznovanju 80 letnice življenja Cecilije Kniplič smo sledili na povabilu sina Janka, ki z njo živi vse življenje. Ker sva z Jankom bila dolga leta sodelavca v Elradu, se nismo mogli odreči povabilu. Na prizorišče praznovanja, ki je bilo v soboto, 8. novembra v večernih urah, smo prišli, ko se je zbirala druščina, ki je prišla Cecilijo čestitat za njen lep življenjski jubilej. Naj uvodu povemo, da je bilo srečanje pripravljeno v domači sobi, v kateri je za mizo sedlo 25 udeležencev. Že to je vredno zapisa. Mnogi pripravljajo praznovanje jubilejev po gostilnah, kmečkih turizmih ali celo v gasilskih dvoranah. Sin Janko in vnuk Miran, ki sta na slavje povabila sorodnike in prijatelje, sta mami Cecilijo s tem pripravila pravo veselje. Da je bilo slavje prav domače, je v kuhinji z bogatim jedilnikom poskrbela Jankova svakinja Marica Vesel. Prijetnemu dogodku mame Cecilije, pa so nazdravili z vinsko kapljico, ki jo pridela v svojem vinogradu sin Janko.
Cecilija je bila ob našem prihodu presenečena, saj ni vedela, da nas je poklical sin. Ker nas pozna, je takoj sklepala zakaj smo prišli. Kljub presenečenju nas je z veseljem sprejela. Ob začudenju je rekla: »Kaj sedaj bom še prvič v časopisu?« Predno so vsi gostje zasedli prostor za mizami v veliki sobi, smo se z njo o njenem življenju pogovarjali v kuhinji, kjer je dišalo po dobrotah, ki jih je pripravljala Marica. Pogovor s slavljenko sta spremljala tudi Janko in Miran, ki sta tu in tam imela kaj povedati iz njenega življenja. Cecilija se je rodila 11.novembra 1928. leta v Orehovskem vrhu, v družini treh otrok. Sama je rodila le sina Jankota, ki ima prav tako sina edinca, Mirota. Živi v hiši, katero je podedovala po očetu Francu Lukovnjaku, ki je kupil 1962. leta. Oče je umrl pri 95 letih življenja. Srečna je, da ima ob sebi sina in vnuka, ki ji pomagata, ko je pomoči potrebna. Tako jo popeljeta po nakupih, pa tudi v cerkev. Cecilija je upokojena kot vinogradniška delavka podjetja Radgonske gorice. V večini je bila zaposlena v istem predelu vinogradov. Ker je bila delavna, tudi sposobna obrezovalka trte, je pogosto bila poslana tudi na druga vinogradniška delovišča. Kot nam je povedala je bilo včasih delo v vinogradih težje kot danes. Delalo so pri »deri«, se pravi brez hrane, zato so si hrano na delo nosili od doma. Največkrat je bil to kos kruha, kaj več pa si niso mogli privoščiti. Ob kruhu so včasih na delo, posebno ob kopi ali regolanju, za malico vzeli kuhan fižol. Redko kak košček mesa iz »kible«, danes pravijo tünke. Pri delu so pili jabolčnik, ki so ga morali plačati. Najtežje je bilo regolanje vinogradov, ki je potekalo pozno v jeseni ali pozimi. Najhujše je bilo, ko je zemlja globoko zmrznila. Tedaj je bilo najtežje odpreti prvi odkop. Ker je to bilo za mnoge ženske pretežko, so to opravljali predvsem moški. Ni nam mogla povedati koliko tisoč kubičnih metrov zemlje je ob regolanje premetala. Povedala pa je, da je kljub težkemu delu, na kopi se je zbralo več 25 delavcev, bilo veliko zabave, ter tudi petja. Temu je pripomogla mladost, je še dodala.
Veliko zanimivega nam je še imela povedati. Rada je imela živali, ki so tedaj bile pri vsaki hiši. Nikoli ni bila brez obdelanega vrta. Tudi sedaj ji je delo na vrtu v veliko zadovoljstvo. Obdeluje ga sama in se veseli vsakega pridelka.