Janez Vajda je svoje življenje posvetil čevljarskemu poklicu Minili so časi, ko so čevljarji, kakor mnogi rokodelski poklici, s katerimi so se ukvarjali obrtniki na podeželju, hodili izdelovat čevljarske izdelke na dom, ali kot so rekli na "štero". Tedaj se je spalnica, ki je bila ponavadi ogreta iz krušne peči, za nekaj dni spremenila v "šoštarsko" delavnico, kjer je čevlje in drugo obutev čevljarski mojster in obrtnik s pomočniki in vajenci izdeloval na domu. Tisti čas niso poznali 8 urnega delavnika. Ni jim svetila razkošna električna razsvetljava. Za družino, ki se je obuvala na tak način, je bil to prijeten dogodek, saj so se med seboj veliko pogovarjali in tudi razvedrili. Obrtnike na domu so obiskovali tudi sosedje in se družili ob prijetni besedi. Danes take obrtniške idile ni več. Ni več obrtnikov, ki bi hodili na "štero", tudi ni več potrebe po njih, kajti mnoge obrti je uničila industrijska izdelava izdelkov. To je doživela tudi čevljarska obrt. Redki so še, ki se ukvarjajo s popravilom čevljev v svojih čevljarskih "servisnih" delavnicah.
V Gornji Radgoni, na lepi lokaciji avtobusne postaje, že nekaj let deluje popravljalnica čevljev, ki jo je pred mnogimi leti odprl Emerik Benko, ki svoje čevljarsko znanje nabiral v nekdanji tovarni Lilet v Mariboru in Nemčiji. Dobro uveljavljeno obrt, je po upokojitvi s vsem inventarjem predal podjetnikom, ki so najeli njegov lokal skupaj s vso potrebno opremo in mehanizacijo. Danes v tej delavnici, kateri so k popravljanju čevljev dodali še izdelavo ključev in brušenje gospodinjskih rezil, kot so škarje in noži, ustvarja Janez Vajda iz Maribora, ki se je rodil 1961. leta v številni družini v vasi Plešivica na robu Prlekije pri Ljutomeru. O svojem poklicu nam je zaupal veliko zanimivega. »Ko sem končal osnovno šolo, katero sem 5 let obiskoval v Svetinjah in tri v Ormožu, sem se odločal za poklic. Moja želja je bila, da bi postal rudar. Toda tega mi mati, ki se je bala za mene, ni pustila. K sreči je v meni ostalo nekaj spominov na čevljarski poklic, kajti v sorodstvu smo imeli čevljarja, ki je še hodil »čevljarit« na dom. Bil je zelo spoštovan. Kako tudi ne, ko pa je mnoge "obul". Včasih sem mu pri delu tudi pomagal. Največkrat je to bila priprava drete za šivanje, ki smo jo pripravljali s smolo in voskom. Odločilno pri izbiri poklica, je bilo, da je bil fant iz soseščine tedaj v Srednji čevljarski šoli v Žireh na Gorenjskem. Povabil me je da se mu pridružim. Po njegovi zaslugi imam danes poklic, ki sem ga vzljubil. Kot pomočnik sem se zaposlil v Tovarni čevljev Žiri. Toda le za leto dni, kajti moral sem k vojakom. Tam nisem dogo sukal "puškice", saj so me, kot kvalificiranega čevljarja, hitro poslali v čevljarsko delavnico, katero so vodili štirje civilisti, ob njih pa je delalo 30 vojakov. Tukaj smo izdelovali vojaške škornje, predvsem za oficirje. Škornji so bili izdelani po klasični čevljarski tehniki, kjer smo podplate na "obüšje", to je zgornji del škornja ali čevlja, pritrjevali z lesenimi klinci. Nekaj tega znanja sem dobil v čevljarski šoli. V tovarni na tak način čevljev nismo izdelovali, saj se je uporabljala tehnika lepljenja. Zanimivo je, da smo lesene klince, preprosto bi klincem rekli, da so to leseni žeblji brez glav, ki so izdelani iz brezovega lesa, v podplate zabijali s strojem. Klinci so bili, na določeni razdalji, pritrjeni na papirnat trak, ki je šel skozi glavo nabijalnega stroja. Lahko rečem, da sem v tej delavnici, ob dobrih čevljarskih mojstrih, pridobil veliko praktičnih izkušenj.«
Janez si vseskozi služil kruh s čevljarskim delom. Dokler je delovala Tovarna čevljev Lilet v Mariboru, je delal v tej tovarni, nato pa pri čevljarskih obrtnikih. V Radgono je prišel na povabilo nekdanjega sodelavca v Liletu, Emerika Benka. »Vesel sem, da mi je prijatelj ponudil vodenje dobro vpeljanega lokala. Tako sedaj nadaljujem z delom v njegovi delavnici, kjer je opravljal servisne usluge pri popravilu čevljev in izdelavi ključev. Sam sem temu dodal še brušenje gospodinjskih rezil, predvsem nožev in škarij. Največ dela posvečam popravilu čevljev. Čeprav so čevlji danes poceni, se mnogi odločijo tudi za popravila, posebno zato, ker se v shojenih boljše počutijo. Ker v okolici, vse do Lenarta, Murske Sobote in Ptuja, ni podobnega servisa, podeželskih čevljarjev pa itak ni več, imam dovolj dela. Stranke prihajajo tudi iz sosednje Avstrije.«