Prizor, kakršnega smo zabeležili na fotografiji ni vsakdanji. Kaj takega, kar je bilo v preteklosti mogoče videti na vsakem travniku, je danes že zanimivost. Posneli smo ga v Gornji Radgoni na Simoničevem bregu, kjer si je lastnica parcele zaželela, da pokosi zrelo travo. Ob tem naj omenimo, da v vsem mestu Gornja Radgona ni več gospodinjstva, ki bi pri hiši redili živino. Nekoč pa so mnogi imeli živino celo v središču mesta. To potrjujemo s tem, da je imela krave in z njimi vozila, družina znamenitega Slovenca Radgončana filozofa Franceta Vebra. Kot je zapisal v svoji knjigi Radgončan, nekdanji upravitelj OŠ v gornji Radgoni, Milan Kocuvan, je videl, Franca Vebra kakó je, ko ga je komunistična oblast, prisilno upokojila, vozil po mestu s kravjo vprego. Naj spomnimo, da je bila Vebrova hiša na prostoru kjer je sedaj propadajoča zgradba nekdanjega Putnika. Ob Vebrovi hiši so bili tudi hlevi za živino. Torej v strogem središču starega dela mesta Radgone.
Kot je znano so travo za seno kosili, ko je večina trav odcvetela in so bilke imele že dozorela semena. S tem so ohranjali pestrost travniških rastlin, ki so se same zasejale. S košnjo so pričeli zgodaj zjutraj. To pa zato, ker je z roso ovlaženo travo kosa lepše rezala. Da je bilo tako, potrjuje ljudska pesem, katere kitica se glasi: »Mrzla rosa, ostra kosa, travca rada se kosi...". Pokošeno travo so nato raztrosili in jo, če je bilo močno sonce, še boljše , če je bilo malo rahlega vetra, po dvakrat obrnili. Ko je sonce zahajalo, so napol posušeno seno dali v plaste. Plast je na kup nanošena trava. V plaste so ga dajali zato, da se ponoči ni od rose navlažilo. Temu so rekli »plehalo«. S tem je seno zgubilo na hranilni vrednosti, kar se je videlo tudi po barvi. Če je bilo seno skoz noč v plastih, je ostalo rahlo zelenkasto, če pa je naj padla rosa, posebno, če je več dni ostalo na zemlji, pa je bilo seno belo. Še najbolj pomembno je bilo dajanje sena v plaste, ob deževnih dneh, saj se je tako obvarovalo pred dežjem oziroma stalno vlago.