Čeprav turobno jutro, tisto soboto, ko so se radenski lovci odpravili na tradicionalno pomladno strokovno ekskurzijo po Kozjanskem, ni napovedovalo nič dobrega, je vedno prijetna družba, preživela še en čudovit dan v potepanju. Člani Lovske družine Radenci, v zadnjih letih, odkar jih vodi starešina Anton Šafarič, poleg skrbi za stalež divjadi ter varovanje narave in okolja, še posebej veliko pozornost namenjajo druženju in strokovnim ekskurzijam. Predvsem želijo videti kaj in kako delajo stanovske in podobne organizacije v drugih delih države in tudi izven državnih meja, zato poleg druženja, pogoste strokovne ekskurzije koristijo tudi za izobraževanje in izmenjavo izkušenj. Prav takšna je bila tudi njihova tokratna ekskurzija, ko so se s pomočjo Turistične agencije „Vračko Tours“ iz Boračeve, s posebnim avtobusom ter v družbi partnerk, podali na Kozjanski del naše lepe deželice, kjer so znova imeli zanimiv in pester program, saj so videli in doživeli marsikaj zanimivega in koristnega. Ob tem so se vsi prepričali, da ni potrebno potovati daleč od doma, še zlasti v tujino ne, da bi videli in doživeli toliko lepega.
Že zgodaj zjutraj, so se udeleženci ekskurzije zbirali pri „Jagru“ v Radencih, je bilo jasno, da se kljub nekoliko slabšim vremenskim pogojem, obeta še eno lepo in prijetno celodnevno potepanje. In kmalu po sladkem okrepčilu ter „šilcu“ domače slivovke, je avtobus že bil poln. Po nekaj kilometrih in nekaj minutah, po vožnji skozi Radence, čez vinorodno Kapelo ter Ščavniško dolino, je vesela druščina že drvela po „Pomurski avtocesti“ proti notranjosti države. Še nekaj deset kilometrov po „Štajerski avtocesti“, že izhod v Slovenski Bistrici in že kmalu tudi prva uradna postaja: Poljčane, natančneje Studenice, kjer je prijazna vodička Maja Bračko, med krajšo hojo, prisotne izletnike, seznanila z marsičem zanimivim (samostan, razstava, muzej...). Nedolgo zatem je Branko svoj avtobus pol veseljakov peljal nekako okrog Boča, čigavi vrhovi so bili skriti v meglo in oblake. Kljub temu je že kmalu sledil nov postanek v čudovit Rogaški Slatini.
Družina Anderlič, skupaj z zaposlenimi, so v svojem „Janezovem hramu“ v tem zdraviliškem kraju, že čakali z enkratno malico, izvrstno domačo mesno-zelenjavno enolončnico, domačim kruhom ter zavitkom iz značilnih kozjanskih jabolk. A ker časa ni bilo veliko, se je druščina iz Radencev kaj hitro podala proti vrhu mogočnega Boča, kjer pa so se skozi oblake, kazali tudi sončni žarki. Po nekoliko ožji, ovinkasti planinski cesti, je voznik Branko avtobus brez večjih težav kmalu parkiral ob Lovski koči LD Rogaška Slatina, na približno 700 metrov nadmorske višine. Tam sta jih sprejela predstavnik domače lovske družine (Franc Brantuša, aktualni gospodar, in Rihard Melcer, bivši predsednik in en najstarejših članov), ki sta predstavila svojo družino, ter vse povezano z lovom na Boču in v okolici v preteklosti, ko se je na goro težko prihajalo, razen peš ali s konji, in danes, ko je vse bistveno lažje. Gostitelja sta tamkajšnja lovišča ter lovno divjad, katero imajo na razpršenih terenih, od dolin, hribčkov, do visokih planin. Gre za podobno divjad, kot je na radenskem oz. prleškem območju, kjer domuje LD Radenci. Med ogledom trofej in izmenjavo izkušenj, je bilo slišati, da bi lahko zelena bratovščina iz obeh družin lahko nekoliko več sodelovala. Zato je starešina LD Radenci prijatelje iz rogaške LD povabil na jesensko „jago“ na Kapelske hribčke.
Ker v prijetni družbi vse poteka hitro, je kmalu po okrepčilu sledila vrnitev v dolino, nekoliko pa so bili razočarani ljubitelji gobarjenja, ki so malo zavili v bližnji gozd na Boču, kjer pa še ni bilo jurčkov in drugih gozdnih lepotic. Zato pa so kmalu lahko vsi občudovali tisto, kar potrebujejo vse lepotice. Sledil je namreč ogled eno najbolj znanih kozmetičnih tovarn na sončni strani Alp – Afrodito. Prijazne gostiteljice so predstavile tovarno, njeno zgodovino od majhne kozmetične delavnice, do današnje srednje velike tovarne, ki zaposluje več kot 130 ljudi in je pravi primer uspeha tudi v tem kriznem času. Podjetje Afrodita deluje že od leta 1970, ko je izjemno poslovna lastnica in direktorica Danica Zorin Mijošek, po izobrazbi kozmetičarka, odprla svoj prvi kozmetični salon, ki je nudil popestritev takratni turistični ponudbi Rogaške Slatine. Danes priznano mednarodno podjetje Kozmetika Afrodita razvija in nudi široko paleto izdelkov za nego obraza, telesa in las iz pretežno naravnih sestavin s konstantno kakovostjo in brez poskusov na živalih. Imajo tri lastne kozmetične salone, zaposlujejo več kot 130 ljudi, proizvajajo okoli 600 izdelkov in so prisotni na trgih bivše Jugoslavije in južnih državah EU, v zadnjem času pa prodirajo tudi v Rusijo. Vse to in še več so obiskovalci izvedeli v zanimivem predavanju Judite Železnik, ki je zadolžena za tržno komuniciranje podjetja, ter med ogledom posebnega video filma o podjetju. Slišati je bilo tudi o izzivih in pasteh mednarodnega poslovanja ter sploh o načrtih uspešnega podjetja za prihodnje. Vsi navdušeni z dejstvom, da v Sloveniji le ni vse tako črno, so si praktično vsi, zase ali za svoje najbližje, v novem in sodobne „šopu“ kupili kakšen kozmetični izdelek.
Prijazni domači gostinec Janez Anderlič iz omenjenega „Janezovega hrama“, je v zgodnjih popoldanskih urah nekoliko razkazal znamenitosti in zanimivosti Rogaške Slatine, kjer je v ospredju bil sprehod po mestnem središču, med avtobusno postajo in termami oz. hoteli. Žal pa se je videlo, da je znano zdraviliško - turistično mesto, nekako preveč „mrtvo“, čeprav bi se od turizma tukaj lahko več tržilo. Žal tudi gostinci, ponudniki spominek in drugih reči, ki si jih turisti želijo, niso pripravljeni na kakšen „nenapovedan obisk“ kakšne večje skupine, če pa se želiš napovedati, potem je obvezen izgovor: Ob sobotah, popoldan ne... Kakorkoli že, za goste iz Radencev in okolice se je pot nadaljevala, in po le kakšnih sedmih kilometrih naprej v Rogatca, jih je čaka vodeni ogled enkratnega Muzeja na prostem. Žal je vse skupaj nekoliko okrnil močen naliv, tako da se ni izplačalo vztrajati, a tudi nadaljevanje poti ni bilo preveč prijetno. Dež ni dovoljeval niti predvidenega ustavljanja v znameniti „Dolini Winettu“, kjer pa se je kljub temu že trla množica drugih obiskovalcev. Radenska zelena bratovščina pa je nadaljevala še nekaj kilometrov v smeri Ptuja in Majšperka. Tam, v znameniti gostilni „Dolinica“, pa so jih prijazni domačini, z gazdarico Martino na čelu, razvajali s kulinaričnimi dobrotami. Tako je po poznem popoldanskem kosilu, kjer nihče ni ostal lačen in še manj žejen, nadaljevanje poti bilo še prijetneje in lažje.
In ker se je počasi bližala tema, se je vesela druščina, mimo Majšperka, Ptujske Gore, Ptuja, Juršincev, Stare Gore, Svetega Jurija ob Ščavnici, Grabonoša in Kapele, polna lepih vtisov vrnila v domače Radence. Že pred tem so snovali nove načrte za ekskurzije in tako naj bi že jeseni nekaj podobnega izvedli, najverjetneje nekam na skrajnih zahod Slovenije, na Tolminsko...