Najsrečnejši dan v njegovem življenju je bil božič 1945. leta Dan po tem, ko je Friderik Bauman, doma ga kličejo Fric, praznoval 85 let življenja, smo ga, skupaj z županom občine dr. Darkom Anželjem in poverjenica KORK Stogovci Cilko Krancelbinder in Hermino Potočnik, pridružila sta se nam tudi predsednik in tajnik LD Apače, Franc Ščap ib Andrej Rugole, obiskali na njegovem domu v Janhovi pri Apačah. Težko je opisati, kako se je razveselil številnega obiska. Vesel je bil pozornosti, ki so mu jo izkazali. Vesel je bil čestitk in daril, ki so mu jih ob čestitkah izročali. Nič ne pretiravamo, ko napišemo, da so se mu v očeh iskrile solze veselja.
Ob lepem vremenu, je tekel sproščen pogovor na prostem. Sedeli smo ob obloženi mizi, ki sta jo obložila njun sin Alojz in njegova žena Milena, in beležili mejnike iz njegovega in družinskega življenja. Takoj nam je povedal, da moramo pohvaliti sinovo ženo, torej snaho, ki zelo lepo in prijazno skrbi za njega. Fric, tako ga bomo imenovali tudi mi, se je rodil 22. junija 1925. leta v kmečki družini v Janhovi, kjer si je leta 1954 ustvaril družino. Z ženo Kristino, ki se je rodila v Gornji Bistrici v Prekmurju in mu je že umrla, sta po starših prevzela 14 ha veliko posest in vseskozi kmetovala. Srečna sta bila, da so se jima rodili štirje otroci Marija, Kristina, Alojz in Karli, ki so jo obdarili z 7 vnuki in tremi pravnuki. Srečen je, da si je sin Alojz doma ustvaril družino in pridno nadaljuje njihovo kmečko tradicijo.
Friderikovo življenje je zaznamovala druga svetovna vojna. Zgodbo iz tega obdobja je pripovedoval s solzami v očeh. »Starejši sem bolj se spominjam težkih dni druge svetovne vojne. Pot odhoda na fronto se je začela 17. februarja 1943. leta, ko sem iz Cmureka z vlakom odpotoval v Mödling, nato v Hal Tirol pri Innsbrucku, kjer smo se mladi urili v vojaških veščinah. Rekli so, da smo na »Arbetsdienstu«(delovni obveznosti), toda v resnici smo se šli vojake. Ko smo obvladali vojaške večine, smo bili poslani na rusko fronto. Bilo je hudo. Tri dni, to je bilo v kraju Nikebol pri Odesi, smo bili na položajih brez hrane in vode. Žejo smo si gasili s kapljicami rose. Tam sem bil ranjen v nogo in sem bil poslan v bolnišnico v Mödling pri Dunaju. Ko sem ozdravel so me poslali na fronto v severno Italijo, od tod pa v Bleiburg na Koroškem, kjer so nas zajeli Rusi. Slutil sem, da se mi ne piše dobro, zato sem pobegnil in se prijavil angleškim oblastem. Iz angleškega ujetništva me je, s pomočjo župana Cmureka, s katerim sta se poznala, rešil moj oče. Dobil sem dovolilnico, da sem se lahko prijavil pri ženi brata Franca, ki je živela v Cmureku. Njen mož, moj brat Franc, je bil tudi v nemški vojski, a je na žalost padel. Prišel je moj najsrečnejši trenutek v življenju. Natanko na božič 1945. leta, sem dobil v roke dokument, s katerim sem lahko zapustil Avstrijo. Mnogi so me svarili, naj se ne vrnem. Toda želja po domovini, po starših je bila nepopisna. Sklenil sem, da se še isti dan s čolnom pri Cmureku prepeljem na drugo stran Mure. Lahkih nog, kakor srna, sem korakal proti domu.« V tem delu pripovedi Friderik ni mogel skriti solza. Tekle so, kakor bi z njimi pral grenke spomine. Šele, ko se je zbral in obrisal solze, je nadaljeval. »Tisti, ki ni doživel kaj takega si tega ne more predstavljati. Po dveh letih odsotnosti in negotovosti spet hoditi po svoji zemlji, se bližati svojemu domu, ki si ga moral na silo zapustiti, je doživetje, katerega ni mogoče izbrisati iz spomina. Objem matere in očeta, ki sta dočakala svojega bodočega naslednika mi bo ostal za vedno v spominu. Oče je dejal: »Rodil se je Jezus, ponovno se je rodil moj sin.« Tisto noč ni bilo spanja. Imeli smo si kaj povedati.«
Friderik je začel novo življenje. Prijavil se je na OZNI, milici in oblastem. Kot pravi, mu zaradi udeležbe v nemški vojski niso delali težav. Kmetoval je in z družino gospodaril, ter izpolnjeval obveznosti, ki jih je dajala država. Njegov konjiček je bil in je še, lovstvo, saj je član LD Apače od 1951. leta. Še letos je na preži, tja ga pelje sin Alojz, ki je tudi lovec, uplenil srnjaka. Lovec je, ker na tak način goji tovarištvo in ohranja stik z naravo, ki ji je ostal zvest tudi kot kmetovalec. Ko je bil mlajši je bil doga leta revirni čuvaj. V svoji lovski sobi ima več zlatih in srebrnih lovskih trofej in veliko lovskih priznanj. Vesel je, da sta se v lovske vrste vključila oba sina Alojz in Karl.
Ob koncu pogovora nam je dejal, da se rad spominja materinih besed, ki mu jih je izgovorila ob odhodu k vojakom. Bila je velika žalost. Mati, ki je bila verna, mi je ob odhodu dala v roke Marijino podobo, svetinjico, ob tem pa dejala: »Ob pogledu na to podobico se z molitvijo priporočaj Materi Mariji, za srečno vrnitev. Zate bom molila tudi jaz.« Ubogal sem jo. Svetinjico sem imel vedno pri sebi. Ko sem se prek reke Mure so čolnom vračal v Slovenijo sem se bal zanjo, zato sem jo shranil pri svakinji v Avstriji, kjer je tudi zavedno ostala.«