Sorodniki in Rdeči križ, so ji pomagali, da je lahko obdržala otroke Na obisk praznovanja 85 letnice življenja krajanke Antonije Bevk iz Vratje Vasi, nas je povabila predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Stogovci Milka Patekar, ki je s poverjenico Ivanko Krušec, ter županom občine Apače dr. Drakom Anželjem, obiskala slavljenko na praznovanju njenega rojstnega dne, ki so ji ga pripravili njeni najbližji, na Turistični kmetiji Mihelič v Rožengruntu. Vsa srečna je prejela čestitke delegacije, tako župana kakor, predstavnic Rdečega križa, ki so ji izročili tudi darila. Ob tem so se ji zaiskrile oči. Ob tej priliki so ji čestitali tudi predstavniki Zveze združenj borcev in udeležencev NOB, Slovenije katere je vodil predsednik, KO Apače Vojko Galičič, z njim sta bila še člana Milan Mlakar in Andrej Lončar.
Mi smo se slavja udeležili, da kaj zapišemo o njenem življenju. Antonija se je rodila v družini Doberšek, 3. junija 1925. leta v Babni Gori pri Šmarju pri Jelšah. Tam so imeli svoj dom, ki so ga Nemci požgali. V njem se je rodilo petero otrok. Že kot mladenka je služila pri kmetih. Ker je bilo v kraju partizansko gibanje je bila tudi partizanska aktivistka. Nekoč so jo Nemci zaprli in zasliševali. Ker je bila po obrazu vsa mozoljasta, ji je nemški vojak izročil kot zdravilo kolnosko vodo, ki jo je prvič imela v roki. Po vojni se je družina prebijala skozi življenje tako, da je hodila na sezonsko delo v Banat. Na njen rojstni dan, 3. junija 1949, jim je tedanja oblast nudila naselitev v Apaški dolini. Do obstoja zadrug, leta 1953, so dela zmožni družinski člani delali v Kmetijski zadrugi Vratja Vas. Po ukinitvi zadrug so jim z agrarno reformo dodelili hišo in nekaj malega posesti. »Za tiste čase je bila to velika pridobitev, saj smo lahko redili po dve kravi in nekaj prašičev. Vse to je bil vir za preživljanje. Takrat v trgovinah nismo kupovali hrane. Saj je tudi ni bilo. Isto leto, ko so ukinili zadruge, sem se poročila z zadružnim delavcem Jožetom Bevkom, ki je bil rojen v Zakojci na Primorskem, kjer se je rodil njegov sorodnik pisatelj France Bevk. Najin dom, živela sva pri starših, so razveseljevali otroci, ki so se nama rojevali: Jože, Ida, Zvonko in Tomi. Vsi so si ustvarili družine in me obdarili z 8 vnuki in 6 pravnuki.«
Čeprav je Antonija umna in trdna ženska, se je pri pogovoru tu in tam ustavila. »Kaj bi vam vse to pripovedovala, ko pa je to moja zgodba,« je ob prekinitvi dejala. Vseeno je nadaljevala: »Poročena sem bila 13 let. Mož, ki je bil partizan, bil je v 10. Ljubljanski brigadi kjer je dobil medaljo za hrabrost, je bil dober človek. Pri partizanih je izgubil zdravje. Vseeno je delal kot delavec v Kmetijski zadrugi. Ker lažjega dela in boljšega zaslužka ni našel doma se je, da bi lažje preživljal družino 4 otrok, odpravil na delo v Avstrijo. To je bilo zanj usodno. Leta 1966 so mi sporočili, da je mož storil samomor. Nam, ki smo ga dobro poznali, je bila smrt skrivnostna. Še danes ne verjamem, da bi si sam vzel življenje. Tožil je, da ga kot nekdanjega partizana na delu v Avstriji zaničujejo in ignorirajo. Izguba moža me je močno prizadela. Družina štirih majhnih otrok je ostala brez dohodkov. Bilo je grozno. Socialni delavci so mi hoteli vzeti otroke. Toda s pomočjo dobrih sorodnikom, za kar se jem tudi na ta način zahvaljujem, smo ostali skupaj. Hvaležna sem tudi predsednici RK Gornja Radgona g. Slanovi, ki nam je tedaj, leta 1966, ogromno pomagala. Sorodniki so mi varovali otroke, da sem lahko delala v Avstriji in tako prišla do potrebnih sredstev za preživljanje. Srečna sem, da so otroci prišli do poklica in so si ustvarili družine. Ponosna sem na njih, saj so delavni in me z družinami tudi redno obiskujejo. Veselim se skupnega srečanja tukaj na Turistični kmetiji Mihelič v Rožengruntu. Veliko si imamo za povedati.«
Že v uvodu smo povedali, da je vitalna. Rada kaj postori na vrtu, rada tudi bere. Je pa tudi članica KO RK Stogovci, kjer je bila veliko let aktivistka, za kar se jí je ob obisku posebej zahvalila predsednica KO RK Stogovci Milka Patekar. Je tudi zbirateljica zdravilnih zelišč in ljubiteljica živali. Rada tudi bere knjige in časopise, ter rešuje križanke. Ob koncu nam je dejala: »Za mano so hudi časi. A sedaj mi je lepo in bi si želela, da bi bila še enkrat mlada.«