In memorium/Silva Slanič (23.12.1932 – 24.11.2009) Ne glede na to, da je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki so se v soboto, 28.11.2009, na radgonskem pokopališči poslovili od neutrudne žene, mame, babice, tašče, prijateljice, sosede, strelke..., Silve Slanič iz Mladinske ulice 8 v Gornji Radgoni. S tem nam je za vedno ugasnil sijaj človeka, prijatelja, strelskega sodnika, ki ga več nikoli ne bomo imeli. Silva je bila nekaj posebnega v svojem bogatem življenju, ki je tudi v jeseni življenja bila polna energije in prav nihče ni mogel verjeti, da nas bo tako nenadoma in nepričakovano zapustila. Ne le med svojci, temveč tudi med strelci, upokojenci, med sosedi in drugimi je bila nepogrešljiva.
Silva Slanič, roj. Unger, se je rodila 23.12.1932 v Jelenčah pri Pesnici. Že kot otrok je imela težko življenjsko pot, saj jo je ob rojstvu zapustil oče, kasneje vojna, in pri 12. letih, ko je izgubila še mamo. Skrb zanjo je prevzel stric (viničar). Osnovno šolo je obiskovala v Pesnici, nižjo gimnazijo v Mariboru, poklicno izobraževanje na trgovski šoli živilske stroke v Mariboru – poklic trgovka. Po končanem šolanju se je zaposlila v mariborskem podjetju Hrana. Kot mladinka se je kot mnogi njeni vrstniki udeleževala delovnih akcij, med njimi tudi Šamac – Sarajevo. Leta 1957 je gasilska zabava spremenila njen življenjski tok, tam je spoznala Lojzeta in 1958 se z njim tudi poroči. Skupaj z njim se preseli v sobico samskega doma v Vuzenici. 1959 je naslednji srečni dogodek – povije prvega sina Davorina. Z sedemmesečnim otrokom se preselita v Mirno, kjer mož dobi službo in stanovanje. 1961 nova sreča, ko na svet priveka drugi sin Smiljan. Možnost zaposlitve obeh se jima ponudi v Stični, kjer dobita tudi stanovanje in se tako 1963 tudi preselita. Zaposli se kot samostojna prodajalka pri Mladinski knjigi v takratni gimnaziji v Stični.
Po veliki želji vrnitve v domače okolje, se 1966 preseli z možem in otroci v Gornjo Radgono in še istega leta dobi novega člana družine – rodi se tretji sin Aleš. V Radgoni se zaposli kot prodajalka v trgovini Koloniale, konča poslovodsko šolo in kot poslovodja trgovine dočaka upokojitev. Ves čas jo je priganjala želja, da poišče svojega očeta in ko naposled pri tem uspe, je bila zadovoljna in srečna. Ne le, da je našla očeta, spoznala je svoje brate, kateri so ji postali njena druga družina in je bila ponosna nanje, ob spoznanju, da so tudi oni njo sprejeli za svojo. Leta so minevala in drug za drugim so domače gnezdo zapuščali sinovi, ki so si ustvarjali svoje družine. Veselje in sreča v njenem domu je kljub temu ostajala, saj so se sinovi radi vračali, vnuki in vnukinje pa so v njenem objemu našli dodatno toplino in nežnost. Gregor, Primož, Tadeja, Sergeja, Blaž in Sarah so bili njeni sončki.
Že v mladih letih je pokazala veliko zanimanje za šport, bila na mnogih športnih prireditvah širom tedanje Jugoslavije. Ob možu je spoznala, da mora biti aktivna v strelskem športu. V njem je delovala kot strelski sodnik in trener s člansko izkaznico društva številka 001. Najrajši je delovala kot trener najmlajših selekcij, katerim je posvečala veliko pozornosti, ti pa so ji z rezultati vračali njeno zaupanje. Za delovanje in razvoj strelskega športa je bila odlikovana z zlato plaketo SZS, prav tako s strani športne zveze Gornja Radgona. Za njo ni nastala velika praznina samo pri najmlajših v društvu, ampak tudi v celotnem društvu kakor v regiji in Sloveniji. Tudi v jeseni njenega življenja je bila zelo aktivna, saj je redno obiskovala telovadbo za odrasle, se je vpisala v tečaj računalništva… V času, ko ni bila vpeta v delo in obveznosti, je rada vrtnarila na svojem vrtu, bila pa je velika ljubiteljica rož in živali – kdo je ne bi srečal na sprehodu s svojima psičkoma, najprej Timijem in pozneje Tobijem. Neizmerno se je pred dvema mesecema veselila na 50. letnici najstarejšega sina, kjer je pela in plesala. Med vsemi prisotnimi in vsemi, ki so jo poznali, nihče ne more verjeti, da jo je v pripravah na manjši operativni poseg, izdalo srce. Bila je še polna pričakovanj in ciljev, katerih žal ne bo nikoli uresničila.
STRELSKI ŠPORT Začetek strelske dejavnosti Silve Slanič sega v davno leto 1962, ko se je včlanila v strelsko družino Agroservis Ivančna Gorica kot aktivna strelka z MK orožjem. Tam je bila vse do odhoda s svojo družino leta 1966 v Gornjo Radgono. Za kratko obdobje je zaradi družinskih obveznosti prekinila delo v strelstvu, saj je bil tudi mož aktiven strelski delavec. Leta 1972 je soustanoviteljica takratne SD Elrad in od takrat dalje je aktivno delovala v strelskem športu. Bila je imetnik članske izkaznice številka 001, sedaj preimenovanega društva ŠSD Radgona. Leta 1973 se udeležila seminarja za strelske sodnike v Murski Soboti, postala je republiška sodnica, ob enem pa tudi pridobila naziv inštruktor športnega streljanja z licenco, ki jo je vsakoletno potrjevala. Kot sodnica je delovala na mnogih strelskih tekmovanjih na nivoju države in na mednarodnih tekmovanjih. Prav tako je v društvu bila prisotna kot sodnik ali soorganizator na vseh tekmovanjih, ki jih je organiziralo društvo (vseh 13.pokalov Radgone…). Navduševalo jo je delo z mladimi, predvsem najmlajšimi, zato je v društvu prevzela delo trenerja najmlajše selekcije ter jih spremljala na vseh tekmovanjih v regiji in širom po Sloveniji vse do njene nepričakovane smrti. Skupaj z njimi se je veselila njihovih dosežkov, saj so bili ti pokazatelj, njenega dobrega in strokovnega dela. V svojem dolgoletnem delovanju v strelskem športu je vzgojila mnogo mladih strelcev, za kar je prejela številna priznanja, med katerimi so ji bila najdražja – zlata plaketa SZS in zlata Bloudkova značka ter priznanje Športne zveze Gornja Radgone.