Ker sta ji umrla starša, se je Klavdija Lebar Manijesky odločila z otrokoma zapustiti „dunajski beton in asfalt“ ter začeti znova ob reki Muri v Apaški dolini; Srce je vleklo h koreninam... Ko je apaški Karitas konec minulega leta pripravil „dobrodelno prireditev“, kjer so želeli zbrati nekaj sredstev in drugih dobrin za pomoči potrebnim občanom, se je med darovalci znašel tudi znani domači podjetnik Marjan Šebjanič. Kot lastnik in direktor Mizarstva Šebjanič je namreč voditeljici Karitasa Albini Horvat ponudil pomoč v denarju, opremi ali storitvah. In v dogovoru z domačim župnikom Janezom Ferencekom, ravnateljem OŠ Apače Antonom Rovšnikom ter še nekaterimi službami in posamezniki je odločitev padla, da bi pomagali mladi družinici, ki se je pred nedavnim priselila v Apaško dolino. Na zapuščeno domačijo, v Žepovce, se je namreč po večletni odsotnosti, in nazadnje 12 letih življenja na Dunaju vrnila Klavdija Lebar Manijesky, s svojima otrokoma 12-letni Bastjanom in 10-letna Terezo. A ker je na domačiji, kjer sta pred časom v kratkem razmaku umrla njena starša, potrebno marsikaj postoriti, je seveda bila potrebna tudi širša pomoč. „Ko sem Klavdijo vprašala ali bi sprejela pomoč Šebjaničevih, in kaj naj bi imela, denar ali kaj drugega, mi je odgovorila, da bi otroka v svojih sobicah potrebovala mizice, omarice ipd. Zanimivo, niti ni vedela, da je donator mizar, tako da je izbrala pravšnjo opremo“, nam je razlagala Albina Horvat iz apaške Karitas.
Sedaj, ko sta Šebjaničeva mizarja v stoletni, slabo vzdrževani hiši v Žepovcih 105 montirala podarjeno pohištvo, katerega sta Bastjan in Tereza izjemno vesela, smo naleteli na zelo zanimivo družino, ki je še enkrat potrdila, da kri ni voda, ter da srce marsikoga izmed nas vedno vleče h koreninam. In čeprav bi Klavdija z možem in otrokoma gotovo lažje živela na Dunaju, se je odločila z otroki vrniti na rojstno grudo v lepo Apaško dolino. Zraven je še vedno tudi njen soprog Alexander, ki pa se še ni dokončno odločil. Zato pa je Klavdija, enako kot tudi njena otročka, odločni da bodo nadaljevali življenje na desnem bregu reke Mure, v Apaški dolini. Težko je in težko bo, toda družinica je odločna, in očitno je, da ni ovire, ki jo s skupnimi močmi, in s pomočjo dobrih ljudi iz okolice, ne bi premagali.
„Po smrti staršev (mama – oktober 2007, oče – 1.februar 2008) me je začelo vleči domov, in tukaj se ni dalo nič narediti. Želja mi je bila, da bi se vrnila že prej in bi si gradili hišo, potem pa smo odločili, da naj bi otroka končala osnovno šolo na Dunaju, nato pa bi otroka lahko obiskovala srednjo šolo tukaj v Bad Radkersburgu ali kakšnemu drugemu mestu avstrijske Štajerske. Žal nas je smrt staršev prehitela. Sedaj pa sem lahko vesela, da se je vse skupaj začelo odvijati v pozitivno smer. Zato sem prepričana, da bomo zmogli, saj so nam tukajšnji ljudje takoj priskočili na pomoč. Hiša je res v slabem stanju, in veliko smo morali postoriti že doslej, veliko pa bo še potrebno. Toda ob takšnih sosedih, znancih, prijateljih, takšnih ustanovah, kot so tukaj okrog, gotovo nam bo uspelo. Potrebno bo tudi veliko sredstev, a bo tudi šlo, saj je nekaj prihrankov, čeprav je v takšnem velemestu težko veliko privarčevati. Mož je zaposlen, sama sem do nedavnega prejemala podporo za nezaposlene iz Avstrije ipd. Jaz sem se odločila, da bom šla nazaj, za moža pa še ne vem. On je sicer v teh dneh pri nas, saj si je vzel dopust, da bi pomagal ko sem si sama poškodovala nogo, potem pa bo šel nazaj. Odloča se ali bo ostal na Dunaju ali pa se bo zaposlil nekje bližje, na avstrijskem Štajerskem. Vsekakor si bom tudi sama poiskala delo, toda najprej moram otrokoma zagotoviti dober štart tako v šoli kot doma, to pa lahko narediš le če si skozi poleg. Jasno je, da potrebujejo veliko podpore, da se jim to ne bi pozneje maščevalo. To sem dolžna za otroka, ki že razmišljata, da bosta tudi sama nadaljevala srednje šolanje v Sloveniji“, nam je razlagala mama Klavdija.
Človek bi pričakoval težave, da se bosta otroka enostavno prilagodila, ko sta prišla iz dvomilijonskega Dunaja v majhne Žepovce. „Vseskozi sem ju učila, da smo nekaj specifičnega, in da imam dva doma, enega na Dunaju, enega tukaj v Apaški dolini. Takoj po rojstvu sem jima uredila dvojne papirje, tako da imajo slovenske in avstrijske. Ko bosta stara 18 let, naj se sama odločita, katere papirje bosta imela. Sama sem jima povedala, da me nihče več ne dobi na Dunaj, saj sem se odločila za svoje Žepovce. Zahvaljujem OŠ Apače za izjemno angažiranje pri pomoči mojima otrokoma. Nudijo jima dodaten pouk, skratka pomagajo jima na vseh področjih. Ravnatelj je že na začetku šolskega leta vse otroke obvestil, da imajo štiri otroke iz tujine, in otroci so to sprejeli ter tudi oni pomagajo. Otroka sta bistra in podjetna, saj že tudi doma veliko pomagata, pri prašičih, piščancih, skrbita za mačko in psa, ki smo ga pripeljali s seboj z Dunaja. Celo posodo pomivata, in to je dobro, saj se morata naučiti živeti. In zato nam je vsem lepo, ker vse delamo skupaj, tudi na vrtu, saj smo večino zemlje oddali v najem, ker tega še ne moremo obdelovati. Sploh pa težav na rodni grudi ni in ne more biti, saj se vsi poznamo in si vsi pomagamo. Kar solze radosti so mi potekle, ko mi je 10-letna hčera poleti, ko sva šli v Apače na sladoled, dejala: Mama, mi pa tukaj nekdo smo. Tukaj nas vsi poznajo. Torej, tukaj si človek, na Dunaju si samo eden izmed dva milijona ljudi. Razlika med vasjo in velemestom, mar ne. In to moja otroka imata rada enako kot sama“, nam še pove 37 – letna Klavdija, ki je odločna z otrokoma zaživeti novo življenje v neposredni bližini reke Mure, tam kjer je sama rojena. LEPO JE V ŽEPOVCIH IN APAŠKI ŠOLI „Pet let sem hodil v šolo na Dunaju, sedaj pa sem prvo leto tukaj v Apačah. V Avstriji je nekoliko bolj natrpan urnik, saj smo vmes imeli tudi angleščino in še nekatere predmete, v šoli je bil tudi verouk. Drugače pa je povsod enako, moraš slediti učiteljem in sodelovati pri pouku, potem pa ni težav. Tako sem imel na Dunaju, imam sedaj v Apačah veliko prijateljev, kar me še posebej veseli. Mama mi je takoj svetovala, da se moram družiti in če si sam prijazen so tudi drugi prijazni do teme. Ko gre za šolski uspeh, se ne morem pritoževati. Večinoma dobivam štirke in petke, enako je bilo tudi na Dunaju. Sploh mi je fajn, le nekoliko več se bom moral truditi pri slovenščini, ki ni tako enostavna, saj ko gre za slovnico, književnost, slovenske pesnike, pisatelje ipd. Sicer pa je enako težko bilo tudi na Dunaju pa je dobro šlo“, nam je v čisti slovenščini, katere bi se lahko sramoval marsikateri tudi starejši otrok, ki je vse življenje preživel v Sloveniji, povedal Bastjan, ki ga veseli, da v šoli imajo tudi nemščino, saj dodaja, kako ne sme pozabiti niti drugi „materni“ jezik.. Dodal je tudi, da ni bilo večjih težav s slovenščino, ker da se je pogosto z mamo pogovarjal tudi v Avstriji, ob tem je prihajal na obiske sorodnikom. Ob tem sta s sestrico tudi na Dunaju eno leto obiskovali dopolnilni pouk slovenščine. Kljub vsemu, nekoliko težje je sestrici, ki je tri leta hodila v šolo na Dunaju, sedaj pa je tudi v Apačah. Posebej šepa pri verouku. Toda tudi Tereza nam je zatrdila, da s šolo ne bo nobenih težav. Oba pa nam ob koncu povesta; Lepo je v Žepovcih in apaški šoli!