Tako bi lahko dejali za organiziran pohod po okolici Negove, ki ga že nekaj časa organizira delavno Turistično društvo Negova-Spodnji Ivanjci, katerega vodi prizadevni predsednik Zlatko Mulec. Enega izmed teh smo so udeležili tudi mi. Tokrat je udeležence na pohod v okolico Negove peljal član TD Negova-Spodnji Ivanjci Zdenko Bratuša. Šli smo po poteh, po katerih je kot otrok bosonog tekal v šolo. Kakor vedno, tako smo tudi tokrat krenili izpred gradu v Negovi. Pot nas je vodila mimo vrtov zdravilnih zelišč, ki se nahajajo pod gradom, in skozi komaj zacvetele »negovske narsise«. Od tod smo si lahko s pogledom ogledali pokrajino, tja do zaselka Negovski Vrh, kamor smo se podali. Na žalost je bila edina, nič kaj shojena, pešpot, ki smo jo prehodili po travnikih le od gradu do Tragečove-Bračičeve kmetije. Dalje nas je pot vodila po asfaltni cesti proti Lokavcem, kjer smo se podali na ogled sledi nekdanjega gradu, pravzaprav strelskega dvorca, med Zepekovo in Rojkečovo domačijo. Nekdanjo gradišče, tako ga imenujejo domačini, ki še ga ohranjajo v spominu, , je poraščeno z bukovimi drevesi. Da je tod bila utrdba, je dobro vidno iz konfiguracije terena, ki se je ohranila več sto let. Pot nas je vodila po zeleni površini mimo Šüšlovih in Zeplovih do Marušičevega vodnjaka, do katerega je včasih hodilo po vodo več sto metrov večina gospodinjstev zaselka Negovski Vrh. Nato smo krenili po asfaltni poti skozi strjeno naselje zaselka Negovski Vrh, sicer imenovan Negova, kjer smo se pri starših Zdenka Bratuše, Mimiki in Janezu Bratuša, okrepčali. Dalje je šla naša pot po Vinišu, mimo pokopališča in nazaj do gradu v Negovi. Vsi udeleženci smo si bili enotni, da nam je bil sprehod ob klepetu in spoznavanje oklice, prijeten nedeljski dogodek. Naj omenimo, da smo imena domačij namerno zapisali po domačih imenih ali kot tod pravijo »conah«, tako kot so jih nekoč imenovali.