V Sloveniji letos beležijo velik porast stekline
Cepljenje je nujno in je edina ustrezna zaščita pred to hudo boleznijo, ki je nevarna tudi za človeka; Necepljene živali, pse in mačke, ki so prišli v stik s steklo živaljo, je treba usmrtiti
Po podatkih Veterinarske uprave RS (VURS), Slovenija letos beleži velik porast živali, okuženih s smrtno nevarno virusno steklino. Samo v mesecu in pol je namreč bila steklina ugotovljena pri 13 živalih, lani v celem letu pa samo pri treh. Vzroki za porast zanekrat niso znani, dejstvo pa je, da so evidentirani primeri tik ob meji s Hrvaško, kjer ne izvajajo cepljenja lisic, kot je to primer pri nas. V obdobju od 1. januarja do 20. februarja letos je tako bila v Sloveniji steklina ugotovljena pri 11 lisicah, ter pri jazbecu in psu. In po besedah Matjaža Emeršiča z VURS, je osrednja slovenska organizacija za preprečitev širjenja nalezljivih bolezni, zaradi porasta ugotovljenih primerov stekline povečala nadzor nad morebitnim pojavom stekline, kar pomeni povečano pozornost lovcev in drugih ljudi na prisotnost na steklino sumljivih divjih živalih. Spomladansko akcijo cepljenja lisic proti steklini pa bodo izvajali namesto v maju ali juniju že v začetku aprila.
In kakšni so znaki okužene živali? VURS sicer opozarja, da stekla žival izgubi plahost, sredi dneva se lahko pojavi v naselju, je napadalna, zaradi paralize okončin pa se težje premika. Najprej se pojavi paraliza zadnjih okončin, zaradi težav pri požiranju se pretirano slini, iz ust ji visi jezik. Virus pride v telo skozi poškodovano kožo ali sluznico ob ugrizu ali praski, ki jo naredi obolela žival. Domača žival ob okuženosti naglo spremeni vsakdanje obnašanje. Postane lahko napadalna, nemirna ali pa pretirano umirjena. Žival izgubi apetit in besno grize ali požira različne predmete, kot so les, kamenje. Prav tako se začne pretirano sliniti, ima naježeno dlako, pojavljati se začnejo paralize mišic okončin, zaradi česar je oteženo gibanje. Okužene živali praviloma poginejo, tiste živali, ki pa kažejo klinične znake bolezni stekline, veterinarska služba usmrti. Veterinarska služba tudi napoti vse ljudi, ki so prišli v stik s steklo živaljo, na antirabično ambulanto. Necepljene živali, pse in mačke, ki so prišli v stik s steklo živaljo, je treba usmrtiti.
Če žival (psi in mačke) ni cepljena, obstaja pa sum, da je bila v stiku s steklo živaljo, veterinar za takšno žival odredi trimesečno veterinarsko kontrolo. V tem času mora imetnik žival zapreti, tako da je onemogočen stik z drugimi. Enkrat mesečno mora veterinar opraviti klinični pregled živali. Če imetnik na takšno kontrolo ne pristane, območna uprava VURS odredi usmrtitev živali. V primeru, da se pri živali pojavijo kakršnekoli spremembe v obnašanju, mora imetnik o tem takoj obvestiti veterinarja. Stroški vseh odrejenih ukrepov bremenijo imetnika živali. Kadar gre za stik dokazano cepljenih živali (psi in mačke) s steklo živaljo, je treba takšni živali odvzeti kri in se opravi laboratorijska preiskava, s katero se določi zaščitni titer protiteles. Če je titer nižji od 0,5 internacionalne enote, se žival ponovno cepi in mora biti tri mesece zaprta, tako da je onemogočen kontakt z drugimi živalmi. V tem času veterinar enkrat mesečno opravi klinični pregled. Če imetnik na takšno kontrolo ne pristane, se žival usmrti. Stroški diagnostičnih preiskav (titra protiteles in kliničnega pregleda) se krijejo iz proračuna RS, ostali stroški (ponovno cepljenje in stroški zapore) bremenijo imetnika živali. Glede čedalje večjega odločanja lastnikov ali „kvazi“ ljubiteljev, da se na skrajnje nehuman način znebijo svojega kužka, pa je zanimiva pobuda še ene izmed priznanih ljubiteljic živali – znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj, dr.vet.med. Sama nikakor ne more razumeti nikogar, ki se odloči, da bi se na takšen ali drugačen način rešil svojega hišnega prijatelja. Meni pa, da bi se morala poostriti zakonodaja (tudi kazenska) na tem področju. Po eni strani bi mogoče podražili evtanazijo, ki bi bila dražja kot obvezno cepljenje in bi se mogoče zadeva vsaj nekoliko spremenila. Morebiti bi se žival takrat usmilila vsakemu lastniku, če pa bi se takrat odločil za zavrženje ali kakšno drugo trpinčenje živali, bi ga po mnenju Nabergojeve, morali „močno udariti po denarnici ali celo poslati za zapahe“... Še posebej je jezna na tiste, ki so sposobni ubiti kakšno žival, ali pa se je znebiti samo zaradi potrebe po cepljenju proti steklini. „Žal le redko izvemo, kaj se vse dogaja ubogim živalim. Iz trte je zvito tudi če nekdo trdi, da je boljše živalco zaklati takoj po porodu oz. ko je še majhno. Pes star en dan, star 10 dni ali 15 mesecev, se ne sme pobijati. To je življenje in ga nihče nima pravico vzeti. Vsega tega se ne sme dogajati in je potrebno preprečiti že prej, torej s sterilizacijo ali pa psički omejiti gibanje dvakrat letno, ko se gonijo. Mnogi ljudje bi rade volje vzeli pse, in zato jih ni treba pobiti. Tisti, ki jemljejo pa naj vedo, da majhna žival pozneje zraste v veliko. Posebni problem je obvezno cepljenje, toda brez tega ne gre, saj je steklina na našem pragu in to je neozdravljiva bolezen tudi za ljudi. Če bi ljudje vedeli za kakšno bolezen gre, in kakšno trpljenje prenaša okužena žival, ji gotovo tega ne bi nihče privoščil. Starejši se lahko spomnijo tudi, kako so so ljudje umirali zaradi stekline, sedaj pa je cepljenje to zaustavilo“, nam je povedala Nabergojeva. STEKLINA JE SMRTNO NEVARNA TUDI ZA LJUDI Povzročitelj te smrtno nevarne bolezni je virus, ki se zadržuje predvsem v živčnem tkivu, slinskih žlezah in bezgavkah. Najpogosteje se prenaša z ugrizom stekle živali. Največjo nevarnost za prenos stekline na domače živali in človeka predstavljajo lisice. Ob neugodnih razmerah v okolju virus hitro propade (sončna svetloba, suh zrak). Bolezen je nevarna za človeka in vse toplokrvne živali. Nekatere živali so za okužbo manj oziroma skoraj nedovzetne npr. perutnina, hladnokrvne živali pa so popolnoma nedovzetne za okužbo. Inkubacijska doba (to je čas od okužbe do izbruha bolezni) je 7 dni do 12 mesecev, običajno pa manj kot 3 mesece. Poznamo več oblik bolezni, najbolj pogosta je tipična oblika, ki poteka v treh fazah. V prvi fazi so psi potrti, neješči, se skrivajo in ne odzivajo. V drugi fazi postane pes razdražljiv, agresiven, brez razloga napada živali in ljudi, žre neužitne predmete, se praska, značilen znak pa je močno slinjenje. Temu sledi paraliza mišic, najprej na glavi, značilen znak je odprt gobec zaradi paralize spodnje čeljusti, tako da pes ne more jesti in piti, se opoteka. Postopoma ohromijo tudi ostale mišice in žival pogine. Navadno pes ne preživi več kot 10 dni po izbruhu bolezni.
Okužba z virusom stekline je smrtna tudi za človeka, zato je treba ob morebitnem stiku s sumljivo ali okuženo živaljo čimprej poiskati zdravniško pomoč. Če je človeka ugriznil pes, mora biti žival, ne glede na to ali je cepljena ali ne, v desetdnevni karanteni. Pooblaščeni veterinar mora opraviti pregled psa 2., 5. in 10.dan po ugrizu. S temi pregledi potrdi ali ovrže sum bolezni, rezultate pregledov pa mora sproti pošiljati v antirabično ambulanto. Te postopke izvajamo zaradi zelo strogih predpisanih ukrepov, da bi se izognili morebitnemu prenosu te izredno nevarne bolezni na človeka. Lastniki psov, ki nimajo opravljenega obveznega cepljenja svojega psa proti steklini pa so podvrženi zelo visokim denarnim kaznim.