Čas neizmerno hiti, v pozabo pa gredo tudi dogodki. Tako je že skoraj pozabljeno, da so se morali mladi ljudje, tedaj so rekli mladinci, obvezno udeleževati dela v mladinskih delovnih brigadah. Tisti čas se ni govorilo, bolje rečeno, bilo je prepovedano govoriti, da je to bilo pravzaprav prisilno delo, kajti tega je uvedel Hitler. Tudi Hitlerjevega prisilnega dela se je moralo udeležiti veliko mladih, pa tudi starejših, Slovencev. Po vojni, ko smo bili lačni svobode, je tedanji komunistični diktatorski režim, izraze prilagajal tedanjemu »socialističnemu režimu«, kot so rekli.
Leta po drugi vojni se je opravljalo veliko del, tudi gradnja večjih objektov, na osnovi »prostovoljnega« , rekli so udarniškega dela. Redki še se spominjajo gradnje zadružnih domov po slovenskih vaseh. Gradili so jih v skoraj vsaki malo večji vasi. Te zgradbe niso nikoli zaživele za tisti namen, za katerega so bile grajene. V njih bi se naj odvijala kultura in družabno življenje. Mnogi zadružni domovi so leta dolgo stali nedograjeni. Tak je bil v Negovi in Benediktu. Našli bi jih tudi v drugih krajih. Ti domovi so bili grajeni po enem načrtu. Torej so si bili vsi več ali manj podobni, po velikosti in videzu. Nekoliko smo se oddaljili od nameravane predstavitve brigadirja Ignaca Kukovca iz Kutinec pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ob neki priliki, nam je povedal, da je bral naš prispevek, kjer smo predstavili brigadirja Franca Frudau iz Lutverc pri Apačah. Tedaj nam je dejal. »Prispevek sem prebral z velikim zanimanjem, kajti z njim sem nekaj časa kot mizar delal v Mizarstvu Apače, pozneje sva bila sodelavca v Lini Apače. Oba pa sva se morala kot vajenca udeležiti udarniških del v mladinskih delavnih brigadah. Tudi moja zgodba, udeležbe v brigadi je podobna njegovi.«
In res je podobna. Tako kot Franc Fridau, je bil tudi Ignac Kukovec napoten na delo mladinskih brigad. »Rodil sem se 27. junija 1931. leta v Župetincih, ki sodijo v občino Cerkvenjak. V družini se je rodilo 5 otrok. Ker za vse doma ni bilo kruha, sem se šel učit za mizarja. Želja po poklicu, kjer se obdeluje les, se mi je zbudila, kom sem kot šolar spremljal delo kolarja, ki je na domu izdeloval kolarske izdelke. Tedaj sem sklenil, da bom kolar. Toda kolarskega mojstra nisem mogel dobiti, zato sem se odločil za mizarski poklica. Vajensko mesto sem si našel pri mizarskem mojstru Lovrencu Korošcu v Radenskem Vrhu. Ves teden sem pri njem tudi stanoval. Domov sem odhajal v poznih urah vsako soboto, ko sem pospravil in pometel delavnico. Razumljivo, da sem pot do doma, 12 kilometrov, prehodil peš. Teoretični del šole sem opravil vsako leto v trimesečnem tečaju na Ptuju, katerega stroške v internatu je plačal mojster. V času učenja sem moral v tretjem letniku učenja, to je bilo 1949. leta poleti 5 tednov oditi na delo v mladinsko brigado, ki je iz Radgone odšla na izgradnjo ceste Beograd - Zagreb. Ni treba posebej poudarjati, da smo vsa dela opravljali z rokami. Jaz sem bil dodeljen k ekipi, katera je žagala in cepila drva za kurjenje v strojih, ki so delovali na lesni plin, mi smo rekli na »hulcgas«. To so bili predvsem valjarji, ki so valjali novogradnjo cestišča. Na drobno, kakih 15 do 20 cm doga polen(c)a, smo z »cug« žago žagali jesenov les, ki je rasel v oklici, kjer smo gradili cesto. V brigadi, ki jo je vodil neki Radenčan, mislim, da se je pisal Kovač, nas je bilo več iz radgonskega tedanjega okraja. Spomnim se Bertija Hegediša, Luja Štefaneca, brata Janeza in Karleka Kaučič in drugih. Bertija sem si posebej zapomnil, saj me je v igri enkrat tako vrgel ob tla, da sem si zlomil ključnico in sem brigado zaključil v »bolniški«. Ker smo bili mladi, je bilo hrane za mlado telo vedno premalo. Tudi vode ni bilo v izobilju. Pitno vodo so nam na delovišče prinašali na mulah. Naj povem, da se iz brigade noben brigadir ni vrnil rejen, vsi smo bili vitke postave, kakršne si danes želijo mladi. Mi smo jo tedaj dosegli za lakoto in težkim delom.«
Še nekaj zanimivega nam je v spomin obudil naš sogovornik. Kot vajenec, pozneje tudi zaposlen, je moral obvezno obiskovati predvojaško vzgojo. »Moram reči, da smo bili mladi tedaj vseskozi zaposleni. Prostega časa tako reči skoraj ni bilo. Od teme do teme smo vajenci delali v delavnici. Vsako soboto pa smo pri Sv. Juriju ob Ščavnici imeli obvezno predvojaško vzgojo. Tam smo se učili v poznavanju vojaških veščin, teoretično in praktično. Praktično smo se urili nošenja pušk, ki so bile lesene in se seveda nanje ni dalo streljati. To je bil le nekaka psihična priprava, da bi vzljubili orožje. Dobro se še spominjam voditeljev te predvojaške vzgoje. To so bili: Alojz Šamperl iz Sovjaka, Lipič Vlado iz Črešnjevec pri Gornji Radgoni in Vlado Kreft iz Sv. Jurija ob Ščavnici, ki se je pozneje preimenoval v Videm ob Ščavnici. Kljub temu, da smo bili mladi, je bila udeležba na predvojaški vzgoji, naporna. Posebno takrat, ko smo vadili vojaški korak in skrivanje v »zaklone«, ter plazenju po zemlji, kateremu smo po srbsko rekli »puzanje«. Kakor vsi zdravi mladeniči, sem tudi jaz nadaljeval z obveznim osvajanjem vojaških veščin na rednem dveletnem služenju vojske v Novem Sadu.«
Ignac si je ustvaril družino in si je v Kutincih, kjer živi ustvaril dom. Leta 1956 se je poročil z , že pokojno, Elizabeto Kajnik, ki mu je rodila dve hčerki Zinko in Roziko, kateri sta ga obdarili s 7 vnuki. Da bi izboljšal življenje družini se je kot mizar zaposlil v Nemčiji, kjer je dočakal pokojnino. Srečen je, da si je hčerka Zinka doma z Dragom Rajšpom, ustvarila družino in ima tako trden in topel dom.