Lahko bi bila učiteljica, a se je rajši posvetila delu na posesti in družini Praznovanje 85. letnice življenja je dogodek za slavljenca in tiste, ki z njim praznujejo. To smo čutili ob obisku slavja, ki sta ga mami Mariji Kampuš iz Spodnje Ščavnice pripravila njuna otroka hčerka Marijica z družino in sin Anton z družino, ki ga mama kliče Tonček. Slavje je potekalo v nedeljo 28. februarja na Kmečkem turizmu Hari na Spodnji Ščavnici. Tam so se zbrali številni sorodniki, ki so se s slavljenko veselili tega dogodka. Slavljenje, ki je bilo nekako druženje sorodnikov, je bilo popestreno s kulturnim programom, ki so ji ga pripravili vnuki in vnukinje. Ker je slavljenkina hčerka Marijica delala v Vrtcu Manka Golarja, je slavljenki zapela tudi skupna pevk Violinke iz vrtca.
Marija Kampuš se je rodila 27. februarja 1925. leta v družini Genovefe in Mihaela Kolarič v Ihovi, v kateri se je rodilo 11 otrok, od katerih živi še šest. Osnovno šolo je obiskovala v Benediku. Ker se je dobro učila, so jo starši poslali v meščanko šolo, ki jo je obiskovala v Lenartu. V šolo je iz Ihove hodila peš. Kot je dejala, je bilo najhuje pozimi v snegu. Ob debelem, nanovo zapadlem, snegu je moral kdo od starejših pred njo hoditi do Benedikta, da je sploh lahko šla v šolo. Od Benedikta proti Lenartu, pa je bil sneg že toliko shojen, da je zmogla pot do šole. Po končani meščanski šoli zaradi druge svetovne vojne ni nadaljevala šolanja, pač pa je delala na 5 ha posesti staršev. Ob tem je hodila tudi na »tavrh«, dnino k bližjim kmetom. Ko se je, avgusta leta 1946, poročila z Alojzom Kapmušom, s katerim sta praznovala zlato poroko, a je že pokojni, se je preselila na možev dom v Spodnjo Ščavnici, kjer živi še danes. Kot je znano so se v preteklosti ženili ponavadi pozimi. Nas je zanimalo zakaj sta se poročila poleti. Tedaj je bilo v šali rečeno, da je na tak način nevesta preizkusila moža, če jo ima zares rad. Pozimi, bi se naj stisnil k ženi zaradi mraza, poleti pa le zaradi ljubezni. Pri njima to ni bilo tako, saj sta se imela rada, kar dokazuje tudi zlata poroka. Ko se je poročila se je posvetila delu na mali posesti, skrbi za gospodinjstvo in vzgoji dveh otrok Antona in Marijice, ki sta jo razveselila z štirimi vnuki Tatjano, Boštjanom, Mojco in Mihaelo. S svojimi obiski jo razveseljujejo tudi pravnuki Anja, Tjaša, Brina, Martin , Ema in Adam. Čeprav živi sama, se ne počuti osamljena, saj jo vsakodnevno kateri od njenih najbližjih obišče. Marija je bila in je še, vseskozi delavna ženska. Ob vsem kar smo povedali je še pomagala možu Alojzu pri njegovem delu v kovačnici, posebno pri navlačenju obročev na lesena kolesa za kmečke vozove. Znala je poprijeti tudi za težko kladivo, ko je bila potreba v kovačnici. To pa ni bilo vse, kajti bila je tudi rejnica mnogim otrokom. Bila je pravzaprav druga mama 8 otrokom, ki so odraščali pri njej. Bilo je veliko dela, a kot pravi, so ji danes to lepi spomini. Najmlajši je prišel k hiš kot dvomesečni dojenček. Najdalje, 17 let, je bil pri hiši Viktor Žigert, kateri si je na zemlji, ki mu jo je podarila, zgradil dom. Mnogi od teh jo tudi obiščejo. Ko se je poročila je vzela seboj na v Spodnjo Ščavnico tudi tedaj 10 letno sestrico Tončko, ki je pri njej živela do 25 leta starosti, dokler se ni poročila.
Razumljivo je, da so pri hiši redili živino in prašiče. Vse to je pripomoglo, da je družina lahko preživela. Kot je dejala, tedaj o kakem bogastvu in bogatenju ob delu ni bilo govora. Srečno so bili, če so imeli dovolj hrane in bili za silo oblečeni. Kot je dejala, so vseeno živeli srečno življenje. Ob vsem tem je bila Marija tudi družbeno aktivna. Že v mladostnih letih, ko je živela še pri starših, je igrala v gledaliških skupinah. Iz Benedikta, kjer je igre režiral župnik Jakob Sem, se spomni igre Ciril in Metod, ter Miklove Zale, ki so jih igrali na prostem. Ko je prišla na Ščavnico jo je skupaj z možem povabil k igram tedanji nadučitelj Jože Merdaus, ki je bil organizator in režiser. Spominja se iger Trije vaški svetniki, Razvalina življenja in Živ pokopan. Kot je povedala, je bilo prijetno igrati pred mnogoštevilnimi obiskovalci. Aktivna je bila tudi kot članica Kmetijske zadruge Gornja Radgona, v Društvu Upokojencev, v Pododboru Spodnja Ščavnica, in Društvu podeželskih žena Gornja Radgona. V vseh naštetih je bila več let članica upravnih odborov. Velikokrat je kot žanjica tekmovala pri žetvi pšenice, kar potrjujejo številna priznanja. V DPŽ je sodelovala tudi s peko domačega kruha in "gibanc". Z možem Alojzom, sta bila predana tudi gasilstvu, saj sta s svojim delom pomagala pri organiziranju gasilskih veselic, s katerimi so si gasilci služili denar za delovanje. Pri njihovi hiši je bilo vedno veselo. Ker v vasi ni bilo kake dvorane ali javnega prostora, so se številna slavja odvijala v njeni hiši. Dobro se spominja prave veselice ob otvoritvi napeljave elektrike v Spodnji Ščavnici, to je bilo 1953. leta, ki je potekala v njeni hiši. Tedaj so spraznili večjo sobo in se v njej veselili. Enako je bilo, ko se je kateri od učiteljev na OŠ Spodnja Ščavnica poslavljal od krajanov, ko je odhajal na drugo delovno mesto. Naj zaključimo prispevek z njenimi besedami: »Srečna sem, da sem otroka vzgojila v poštena in delavna. Nanju sem ponosna. Vesela sem, da tako vzgajajo tudi moje vnuke in pravnuke.« Posebej je ponosna na sina Antona, ki je ob njenem domu postavil prostore podjetja Tokam in postal župan občine Gornja Radgona in poslanec Državnega zbora Republike Slovenije.