Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je že lanskega aprila poslalo na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlog za obvezen izpust živali. Po sedaj veljavnih predpisih namreč živali niso upravičene do izpusta, razen izjemoma. Izpust je tako odvisen od dobre volje oskrbnika. V odgovoru je VURS zapisal, da bodo naše predloge preučili in jih v letošnjem letu pri pripravi sprememb pravilnika upoštevali v največji možni meri. To je lahko tudi odgovor na pismo, ki smo ga prejeli na naslov društva od neke gospe, ogorčene nad ravnanjem z živalmi na kmetijah, citiramo: "Imela bi samo eno vprašanje: Ali bo sploh kdaj sprejet zakon glede privezov za goveje živali? Živim na vasi, kjer je kar precej kmetov in nihče od njih nima izpusta za krave. Tisti, ki tega niso videli, si sploh ne morejo predstavljati. Krava je privezana celo svoje življenje, njeno gibanje je en korak naprej in en korak nazaj, tudi če jo kaj srbi na hrbtu ali kje drugje, se ne more popraskati, ker ji to omejuje privez. Tako rekoč lahko celo svoje življenje samo vstane in se uleže. Po umetni osemenitvi povrže tele, ki ji ga takoj odvzamejo, ne sme ga polizati za slovo ali imeti kakšnega stika z njim, ker se potem predolgo joka za teletom in seveda kmeta bolijo ušesa, in to se ponavlja vsako leto, dokler se več ne zabreji ali pa je neozdravljivo bolna. Takrat pa pride kmet s traktorjem do hleva, jo zveže in vleče v ležečem položaju do kamiona. In veste, zakaj? Ker uboga reva ne zna hoditi, ker je bila deset in več let privezana. Nikomur se ne smili, ko jo z vitlom potem potegnejo na kamion in gre v klavnico. Lahko bi rekla, da se končno reši trpečega življenja. Prosim, povejte mi, na koga bi se obrnila, da bi sprejeli zakon - ne moreš kmetovati in rediti živine, če nimaš pogojev za to. Malo je kmetov v Sloveniji, ki imajo izpuste, da se lahko živali razhodijo in imajo teličke ob sebi do odstavitve."
„Tudi v našem društvu razmišljamo enako kot ta gospa. Kdo si želi celo življenje živeti v zaprtih prostorih, privezan, mogoče brez možnosti, da gre v naravo, da gre na svež zrak? Življenje živali v zaprtih prostorih je zanje hudo trpljenje, saj so ločene od narave, kjer je njihov dom. Zato jim pripada življenje v naravi, torej tam, od koder so bile s silo odvzete in udomačene za življenje v hlevih oziroma drugih objektih. Živali so zelo inteligentna bitja, bitja s svojo osebnostjo, podobno kot človek, in se zato svojega suženjstva zelo dobro zavedajo. Njihovo trpljenje je tako še večje. In takšno trpljenje živali je popolnoma nepotrebno in za družbo škodljivo, saj je znano, da je živinoreja zelo velik onesnaževalec okolja, ima velik delež škodljivih toplogrednih plinov, ki uničujejo podnebje (večji delež od celotnega svetovnega prometa), proizvod živinoreje, meso, je rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni, kar smiselno velja tudi za mleko. Za meso je mogoče celo reči, da je množični morilec, saj zaradi njega ne umirajo samo desetine milijard živali, temveč tudi ljudje in celotna narava“, pravi Stanko Valpatič, predsednik Društva za osvoboditev živali.