Ana in Ivan Veršič iz Cogetinc še vedno kmetujeta po starem Kmetovanja, boljše rečeno, obdelovanja zemlje, kakršno je bilo v še ne tako davni preteklosti skoraj ni več. Male kmetije, predvsem pa »želarije«, to so drobne posesti, so v zadnjih letih propadle. Na podeželju ni več gospodinjstev, ki bi redile krave, redki tudi prašiče. Zato se je spremenil tudi način obdelave zemlje, ter pridelave poljščin, ki so v preteklosti služile za krmljenje živali. Naj je bila ob hiši še tako mala posest, so redili vsaj eno kravo in nekaj prašičev. Redili so zato, da so imeli doma hrano, predvsem mleko, svinjsko meso in svinjsko mast. Oboje, meso in mast v obliki zaseke, so hranili v lesenih »kiblah«, danes rečejo »tünkah« za vse leto. Danes vse te dobrine kupujemo v trgovinah, predvsem v veletrgovinah ali kot pravimo v supermarketih. Zanimivo je, da se za nakupe, kljub »jamranju«, da je življenje težko, vedno najde denar. Mnogi, čeprav imajo zemljo, na svojih vrtovih več ne pridelujejo solate, ker se jim ne splača. Je čas, ko se nikomur nič več ne »splača«. Zemlja tako ostaja neobdelana, hlevi pa so postali garaže in morebitna skladišča za staro šaro. Rekli bi zakaj to pišemo? Pišemo, da se na tak način spomnimo, da je bilo včasih še huje kot je danes. So bili časi, ko so tudi državne institucije pridelovale hrano, za svoje potrebe. Gotovo še živi kdo, ki se spominja obdelovalnih površin v okolici gradu Hrastovec, kjer so v zavodu zaposleni delavci in tam bivajoči, ki so bili sposobni za delo, pridelovali hrano za potrebe zavoda. Pridelovali so zelenjavo in krmo za živino in za prašiče, ki so jih redili na tako imenovani »ekonomiji«. Hrano so pridelovali, ja!, tudi redili svinje, v prvih povojnih podeželskih vrtcih. Vse to je za nami. Prav je tako. Prav je, da nam gre dobro, prav bi bilo, da bi to tudi priznali.
Ob branju teh uvodnih besed, se boste vprašali zakaj o tem pišemo? Pišemo, ker smo obiskali družino Anice in Ivana Vršiča v Cogetincih, ki sodijo v občino Cerkvenjak. Gospodinjo Anico smo srečali, ko je iz njive v samokolnici peljala zadnje poljske pridelke. Da je hiša obljudena kažejo tudi prosto tekajoče kokoši, ki dajejo podeželski hiši življenje. Na to kaže tudi »gora« lepo zloženega hlevskega gnoja, kar pove, da je pri hiši tudi živina. Povabljeni smo bili, da si mimogrede ogledamo primerke velike »svinjske rune«, ali pese, ki je bila včasih pomembna krma za prašiče. Nismo jih tehtali, zagotovo pa je vsaka tehtala več kot 10 kg. Kot sta nam povedala Anica in Ivan, je najdebelejša tehtala skoraj 18 kg.
Zanimalo nas je zakaj še kmetujeta, ko pa v vsej okolici ni več živine? O tem nam je Anica povedala: »Hišo in posest sem podedovala po starših, ki so kmetovali na 4 ha zemlje. To je bilo tedaj dovolj za preživljanje 5 članske družine. Nobeden od staršev ni bil v službi. Mama je delala in gospodarila na posesti, oče pa je občasno kaj zaslužil s kolarskim delom. Tudi jaz nisem v službi, zato nisem mogla opustiti kmetovanja, če se temu tako reče. Nekaj je bilo treba pridelati doma, posebno zato, ker ima mož malo pokojnino, ki ne pokriva vseh današnjih potreb. Menim tudi, da zemlja mora biti obdelana, sicer bi se zarasla. Če so na njej gospodarili naši straši, zakaj bi ne nadaljevali s tem tudi mi. Delala bom dokler mi bo služilo zdravje, dokler bom zmogla. Nekaj časa smo gospodarili kot starši, sedaj pa redimo le govejo živino. V hlevu imamo tri krave in dva bika, za katere pridelamo dovolj krme. Ker zemlja ni na ravnih površinah, je spravilo težje.«
Prijetno se je bilo pogovarjati s preprostima malima kmetovalcema, ki iz ljubezni do zemlje in spoštovanja starševske tradicije, nadaljujeta delo na posesti. V uvodu smo omenili okoli hiše sprehajajoče koši, ki si nabirajo zelenje. Družbo jim dela psička Ajka, ki jih ljubosumno čuva pred vsiljivci iz neba. Eden izmed njih, rečejo mu »abuh«, se je na dvorišče, verjetno v »izvidnico«, pripeljal pred našimi očmi.