Okoli 40 umrlih po strmoglavljenju letala DC 9 sploh ni identificiranih Sramota za Slovenijo in Francijo; Nadaljujejo se aktivnosti za komemoracijo in odkritje obeležja 180 potnikom in članom posadke, ki so umrli v letalski nesreči, 1.12.1981 Lenart – Že nekaj let samostojni preiskovalec Franc Breznik, ml. iz Slovenskih goric, sicer zaposlen na Ministrstvu za obrambo (MORS), raziskuje eden najmanj raziskanih dogodkov povezanih z novejšo slovensko zgodovino. Pravzaprav gre za eno najhujših, če ne prav najhujšo letalsko tragedijo, v kateri so sodelovali slovenski državljani, sploh. Prav Breznik in še nekaj preiskovalcev je v minulih letih, obdelal mnogo dokumentov, ki so jih med drugim pobrali tudi v arhivih v Beogradu ter Parizu, poslikali so sila nedostopno območje, kjer odkrili marsikaj zanimivega, predvsem pa žalostnega. In prav sram je lahko tako Slovenijo (bivšo SFRJ), kot tudi Francijo, da sta poleg razbitin letala, na kraju tragedije več kot 26 let pustili tudi številne osebne predmete pokojnih potnikov in članov posadke. „To je dejansko, etično in moralno nesprejemljivo, tako za Slovenijo kot Francijo. Grozota je, kaj vse še danes vidiš na mestu tragediji in v širši okolici, dejansko nedostopnega območja. Prav zaradi tega smo lahko sedaj veseli, da se je nekaj premaknilo, in da bomo sedaj, predvidoma 31. maja letos, pod goro St. Pietro, kjer se je tragedija pripetila, pripravili komemoracijo, odkrili pa bomo tudi posebno spominsko obeležje. Že sedaj pa pospešeno pospravljajo ostanke letala ter druge reči, ki jih je okrog izjemno veliko. Zato sedaj samo preko javnih medijev lahko poiščemo čim večje število, če ne vseh svojcev, ponesrečenih potnikov in članov posadke“, nam je razlagal Breznik, ki je hvaležen tudi vsem, ki finančno ali kako drugače pomagajo pri celotni zadevi. To je predvsem MORS (za celotno zadevo je namenilo 360.000,00 €), MO Ljubljana, ki mimogrede skrbi za okoli 40 neidentificiranih potnikov, ki so v nesreči umrli, in so pokopani na ljubljanskih žalah. Enako sta se pri prevozu svojcev na mesto komemoracije odločile, tudi finančno, pomagati Kompas in Adira Adria airways.
Kakorkoli že, letos mineva 27 let od tragične nesreče Inex-Adria Avioprometovega letala DC-9, ki se je zrušilo na gori St. Pietro nad Ajacciom. V nesreči je umrlo 180 potnikov in članov posadke. Šele po dokazih, ki so jih iz Frnacije prinesli preiskovalci, ter po predvajanju dokumentarnega filma na POP TV konec lanskega leta, je minister za obrambo Karl Erjavec v skladu s pristojnostmi ministrstva na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sprejel odločitev, da se prouči možnosti, da bi se izvedlo sanacijo območja te letalske nesreče. Tako je poveljnik Civilne zaščite RS Miran Bogataj določil usmeritve za proučitev stanja, priprave in izvedbo sanacije kraja letalske nesreče. V prvi fazi je bila imenovana strokovna skupina, pod vodstvom Bojana Kopača iz Uprave RS za zaščito in reševanje, ki je po predhodno pridobljenem soglasju lokalnih in francoskih oblasti, obiskala Korziko in si natančno ogledala območje, kjer se je zrušilo nesrečno letalo. Skupina je natančno pregledala celoten teren na gori St. Pietro, kjer so raztreseni ostanki letala. Ugotovili so, da so razbitine na območju velikosti približno 500x1000 metrov na zelo strmem in težko prehodnem terenu. Odkrila je ostanke desetih večjih kosov letala, ki jih je zaradi varne odstranitve bilo potrebno razrezati na manjše dele. Po ocenah skupine je na gori še približno 15 ton manjših delov letala. Pri sanaciji kraja nesreče s helikopterji sodeluje tudi Slovenska vojska. Stroške sanacije bo pokrila RS, pri čemer pri izvedbi sanacije sodelujeta tudi pravni naslednici nekdanjih družb, ki sta potovanje s tragičnim koncem organizirali, Kompas, d. d. in Adria Airways, d. d. ter MO Ljubljana (kar 12 kompletnih družin) z območja katere je bilo največ ponesrečenih.
Odstranjevanje ostankov letala je sila zahtevno, vendar izvedljivo. Na podlagi pregleda terena in videnega je bilo enotno mnenje strokovne skupine, da bo delo pri odstranjevanju ostankov ponesrečenega letala zelo zahtevno, vendar izvedljivo. To se je tudi potrdilo v praksi, sama sanacija pa naj bi trajala od dveh do treh tednov in se bo predvidoma izvedla letos v maju in juniju. „V naslednjem obdobju bo treba pripraviti celovit načrt organizacijskih, tehničnih, kadrovskih in drugih rešitev, vključno z določitvijo končne deponije letalskih razbitin. Treba bo izbrati tudi potrebne gorske, gasilske in letalske reševalce, jih opremiti in usposobiti, da bi lahko sanacijo izvedli čimbolj učinkovito. Polkovnik Igor Zalokar, slovenski vojaški ataše v Republiki Franciji, pa bo uredil vse potrebno, da bo sanacija potekala koordinirano s francoskimi oblastmi. Sanacijo kraja letalske nesreče na Korziki je podprl tudi minister za obrambo Republike Francije Hervé Morin ob uradnem obisku januarja v Ljubljani. Francoski obrambni minister je po pogovorih z ministrom za obrambo Karlom Erjavcem, zagotovil, da bo Francija pomagala pri logistični podpori helikopterjev Slovenske vojske, ki bodo sodelovali pri sanaciji ter da bodo francoske oblasti storile vse, da se bo akcija odvijala v najboljših pogojih. Poleg sodelovanja z francoskimi oblastmi pa so člani strokovne skupine vzpostavili tudi stike z lokalnimi oblastmi, predvsem z županom občine Petreto - Bicchisano Fieschiom Toussaintom, ki je ponudil popolno sodelovanje občine in občanov. Prav tako so se dogovorili, da bodo v sami sanaciji sodelovali tudi lokalni gasilci ter gorski vodniki“, pravi Borut Podgoršek z MORS.
Kaj je sploh pripeljalo do največje nesreče slovenskega civilnega letalstva in do 32. največje letalske nesreče vseh časov, do katere je prišlo 1. decembra 1981 leta? Na ta, za Slovenijo črn dan je 173 potnikov in sedem članov posadke odpotovalo na enodnevni izlet v Ajaccio na Korziko. Tragedija se je zgodila, ko je letalo z oznakami YU-ANA (nekateri deli imena na krilu so na gori še danes) v fazi pristajanja z levim krilom zadelo v bližini vrha 1365 m visoke gore St. Pietro, 30 kilometrov stran od letališča Campo dell Oro. Vzroki za tragedijo nikoli niso bili natančno razjasnjeni. Dejstvo pa je, da je do tragedije pripeljalo več nesrečnih naključij. Inex-Adria Aviopromet je nesrečno letalo DC-9-81 prevzela 12. Avgusta 1981. Kupili so ga za 20 milijonov dolarjev, izdelal pa ga je McDonnell Douglas. Na usodni dan sta za krmilom letala sedela pilot Ivan Kunović in sopilot Franc Terglav, oba izkušena pilota.
SESTANEK SVOJCEV ŽRTEV LETALSKE NESREČE NA KORZIKI Ministrstvo za obrambo RS bo v sodelovanju z Adrio Airways, Kompasom in Mestno občino Ljubljana, v mesecu maju izvedlo čiščenje ostankov razbitin letala Yu-Ana DC 9 z gore San Pietro na Korziki in postavilo spominsko ploščo na gori. Vsi, vključno s civilno iniciativo, se strinjamo, da bo projekt v celoti zaključen le, če bodo vanj vključeni tudi svojci. Kompas in Adria Airways sta prevzela organizacijo prevoza svojcev na zaključno spominsko slovesnost. Vse svojce, ki se je želijo udeležiti, pozivamo, da se 17.aprila, ob 18:00 zberejo v Festivalni dvorani v Ljubljani. Sestanka se bodo udeležili predstavniki vseh institucij, vključenih v projekt odstranjevanja razbitin, ki bodo svojcem žrtev letalske nesreče, posredovali vse potrebne informacije. Morebitna vprašanja ali prijavo za prihod na sestanek lahko svojci pošljejo na e-mail korzikasvojci@gmail.com oziroma pokličejo na telefonski številki: 051 354-744 (Franc Breznik), 041 770-798 (Jurček Novak)“, pravi samostojni preiskovalec v omenjeni zadevi, Franc Breznik, ml. iz Lenarta v Slovenskih goricah.
LETALO DC-9
Pri ameriškem proizvajalcu letal so konec petdesetih let prejšnjega stoletja načrtovali dopolniti proizvodnjo takrat velikega štirimotornega DC-8 z manjšim modelom. Pri konstrukciji so se zgledovali po francoski caravelli in motorja namestili ob trup na repu. In prav ta zasnova, ob značilnem T-repu, je postala simbol dvomotornih reakcijskih letal za krajše in srednje razdalje. Prvi DC-9 so bili serije 10 z 80 do 90 sedeži, zadnji DC-9 serije 50 pa je bil na primer kar 7 m daljši in vanj je šlo že kar 139 potnikov. Uspešno letalo je bilo (in je še) razširjeno praktično po vsem svetu, za svoje so ga vzeli tudi v ameriški vojni mornarici in ameriških letalskih silah, ki uporabljajo letala za transport z oznako C-9. Kasneje, v sedemdesetih letih, so zasnovali precej večje verzije serije DC-9 super 80, ki se je kasneje, po združitvi Douglasa in McDonnella preimenovala v MD-80.
V letih 1965 do 1982 so izdelali skupaj kar 976 DC-9, še vedno pa letijo in predstavljajo ob posodobitvi in opremi z novimi, zmogljivejšimi in tišjimi motorji, zelo primerno ter cenovno učinkovito potniško letalo. Dokaz je tudi nadaljevanje »družinske« tradicije, tokrat v Boeingu, z obujeno proizvodnjo modela B717, ki je praktični naslednik MD-95, slednji pa izvirnega DC-9.