Tisti malo starejši, se radi spominjamo časov, ko smo kot kratkohlačniki, se pravi otroci, brezskrbno tekali, poleti bosi, pozimi pa v dokaj slabi obutvi, po pešnicah. Mnogi več ne vedo kaj so pešnice. Nekje, vsaj pri Sv. Juriju ob Ščavnici, jim pravijo z lepo besedo mešnice. To so pešpoti, ki so jih uporabljali pešci in redko kolesarji. Po njih je bilo dovoljeno na povodcu, štriku, voditi le po eno živinče, govedo, konja včasih tudi svinjo, ki so jo vodili k »permanu«, merjascu. Teh poti je bilo veliko. Ponavadi so potekale po vratnicah, se pravi ob robu njiv, potokov, tesno mimo hiš, celo skozi dvorišča, pa tudi počez po travnikih. Potoke so premoščale z ozkimi lesenimi brvmi.Te podeželske idile ni več. V to sva se prepričala s prijateljem in 70 letnim sošolcem Slavkom Lončaričem, znanim podjetnikom, sedaj tudi častnim občanom občine Gornja Radgona, ko sva si šla ogledat njegovo opuščeno rojstno hišo in domačijo. Domačija je stisnjena pod breg in jo že skoraj sto let zemlja(plaz) tišči v dolino. Iz nje so se že davno izselili njeni prebivalci, najprej otroci, ki so si ustvarili domove, za njimi pa sta odšla na »božjo njivo«, še oče in mati. Hišo in posest je po njima prevzel sin Maks, ki pa ima dom na Rojkečovi domačiji v zaselku Negovska vas, kamor se je pred mnogimi leti poročil, zato je hiša prazna. Edino živo bitje so ovce v hlevu, ki so se nam tudi oglasile.
Vrnimo se k pešnicam. Da bi s Slavkotom prišla do njegove hiše peš, jaz iz Gornje Radgone, on iz Lokavc pri Negovi, ni verjetno. Zato, ker ne bi imela moči, kondicije, pa tudi časa. Zato sva se z avtomobilom zapeljala do Lukažovih, sedaj Peklarovih, kjer sva »parkirala« najin avtomobil.Tam si je Slavko ogledal hišo, ki jo je imel nekoč v lasti njegov dedek Lončarič. Zaradi neplačanih del pri kopanju vodnjaka, je hišo izgubil. Slavko je iskal kamen nad vrati, kjer so bile v kamen vsekane inicijalke njegovih prednikov. Ni ga več, kajti hiša ima modernejšo fasado in obliko. Od tu sva s Slavkom, korakala proti njegovi rojstni hiši, ki je oddaljena nekaj sto metrov, peš. Iskala sva pešnico, ki je ni več. Vseeno sva korakala po stopinjah, ki jih je Slavko in mnogi popotniki, opravil v še ne tako davni preteklosti, ko je odhajal od hiše in prihajal v topel dom.
Tako reči brez poti, brez pešnice, sva prišla do njegovega doma. To je bil dom družine Marije in Alojza Lončariča, v katerem so odraščali štirje otroci. Med njimi je bil tudi naš tokratni obiskovalec stare domačije Slavko. Kot je povedal, že dolgooo ni bil »doma«. Pogled na dom, kjer je še vse kot tedaj, ko so ga zapustili zadnji prebivalci, je Slavko vrnil svoje spomine na mladost. Z očmi je preletel vsak predmet, tu in tam katerega tudi potipal, vsak prostor, njegov pogled pa se je končal v smeri pešnice, ki vodi k Negovi in se je ustavil na veduti Negove in Negovskem gradu, ki je od tod lepo viden.
Naj se še navežemo na naslov: » Vodo iz Lončaričevega vodnjaka bi pili bogovi.« Ker je zdrava pitna voda danes bogastvo, saj jo tudi drago plačujemo, predvsem ustekleničeno, je naslov upravičen.Vodnjak, iz katerega se je »napajala« velika družina, je še danes tak, kot so ga zapustili njegovi prebivalci in koristniki. Voda, ki jo je z vedrom, tako kot so to delali nekoč, zajel Slavko, je kristalna čista kot biser. Njen okus, je tak kot ga ima voda, katera ni predelana s kemikalijami. Pa recimo samo s klorom. Ob nalivanju vode v vedrico, je Slavko povedal zgodbo izpred 63 let. Tedaj so Kozaki na njegovi domačiji iskali partizane, rekli so »bandite«. Očeta so pod naperjenim orožjem vodili od vrat do vrat, ki jih je moral odpirati. Vse to je opazoval tedaj 8 letni Slavko. Dobro se spominja, ko je prišel do vodnjaka, ki je bi zaprt z vrati, da bi v njega ne nosilo listja, mu je vojak ukazal, naj odpre vrata tega »bunkerja«. Ko je zagledal vodo, si je oddahnil, da ni v njem »banditov«, temveč voda. Še veliko bi lahko zapisali o obisku Lončaričeve domačije in vodnjaka. Zapišemo le to: »Tudi na tak način, lahko človek polni svojo dušo.« Midva s popotnikom Slavkom sva si jo!