Čeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku odkoder je domovina znamenitega „Janževca“, je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščiti na visokem življenjskem jubileju. Na „Pelclovi ulici“ na Janževem Vrhu je bilo tisti dan tudi sploh veselo in razigrano. Kristini so med drugimi namreč 90. rojstni dan prišli čestitati in jo obdariti, župan občine Radenci, Janez Rihtarič, predsednik Krajevne skupnosti Radenci, Nikolaj Brus, ki je tudi občinski svetnik občine Radenci, ter delegacija Krajevnega odbora RKS.

Na prijetnem slavju, ki je potekalo pred in v hiši njenega najmlajšega sina Matije, ki ima hišo zgrajeno tik čez ceste od domačije slavljenke, ki se še vedno ne želi ločiti od svoje domačije na Janževem Vrhu 25, so se seveda zbrali še mnogi drugi, najprej vsi njeni najbližji: šest otrok (Marija, Slavko, Drago, Milan, Milena in Matija), enajst vnukov ter deset pravnukov, kot tudi sosedje, znanci in prijatelji. Kar nekaj časa je ob čestitkah, trajalo obdarovanje, čeprav slavljenka danes ima vse, kar nekoč ni bilo. Poleg darov gostov, so Kristino obdarili tudi njeni najbližji, ki za mamo, babico in prababico skrbijo vse odkar ji je nekoliko začelo pešati zdravje, predvsem noge. Seveda je to tudi obveza, saj je ona v preteklosti praktično sama skrbela za vseh šest svojih otrok, kajti že pred več kot štiridesetimi je ostala brez moža Matije, ki je padel z drevesa in se ubil. Ob čestitkah in darilih ni manjkala niti čudovita jubilejna torta, ki je le dopolnila bogato obloženo mizo, ki je namenjena slavljenki, ki je mimogrede z omenjenim vriskom znana daleč naokoli, ter njenim številnim gostom. Ne samo, da zmore to sedaj še pri devetdesetih letih, vrisk jo je spremljal skozi vse življenje, kajti sama je o vriskanju med drugim povedala: „ Z možem sem bila zelo zadovoljna. Oba sva bila veseljaka. Rada sva hodila skupaj delat h kmetom in ko sva se vračala, sva pela in vriskala. Večkrat sem z vriskanjem preglasila vse ostale...« Enako je bilo tudi tokrat, ko je ob zdravici namenjeni njenem življenjskem jubileju Kristina, močno zavriskala. In vsi prisotni so ji zaželeli, da bi bila zdrava še veliko let, ter da bi jim zavriskala tudi ob stotem rojstnem dnevu, čez desetletje. Ob tokratnem ubranem petju in igranju na harmoniki, Jožeka Majcna in Stanka Ilješa, se je slavje in veselje zavleklo pozno v noč, ko je ob slovesu tudi radenski župan Rihtarič izrazil željo, da se srečata spet ob praznovanju njene stote obletnice.

Kristina se je, kot rečeno rodila pred devetdesetimi leti v družini Marič v Gradišču, v današnji občini Tišina, kjer je bilo ena (predzadnja) izmed osmih otrok. Dve leti je v šolo hodila v Tropovce, nato pa na Tišino. Po končani šoli je šla delat v gostilno Društva invalidov v Mursko Soboto, za tem pa v kuharsko šolo v Rogaško Slatino ter se pozneje kot kuharica zaposlila v Ljubljani. Njena sestra Ana je bila v Radencih, v šoli je pripravljala malice in tam ji je učiteljica Berta Kovič ob enem izmed obiskov pri sestri svetovala, da bi ostala doma ter se zaposlila v novem vrtcu na Janževem Vrhu. Rečeno, storjeno, ob delu v vrtcu je spoznala domačina Matijo Pelcla, se poročila ter po rojstvu tretjega otroka ostala za gospodinjo doma. Pozneje so privekali na svet še trije otroci, mož Matija pa se je leta 1976 pri padcu z drevesa smrtno ponesrečil. Ostala je z otroci sama, a jih vse »spravila do kruha«. Čeprav zaradi življenjskih usod vsi niso ostali doma, je danes na Janževem Vrhu pravzaprav njihova (Pelclova) skoraj „vsa ulica“.

Spominja se Kristini svojega otroštva in mladosti, saj je tudi za njo to bilo najlepše obdobje. Potem pa jo je pred mnogimi leti ljubezen pripeljala iz rodnega Gradišča v Prekmurju, na drugi breg reke Mure, v viničarsko družino, kjer sta si s možem Matijem Pelcl, ustvarila skromen dom, ki sta ga napolnila s šestimi otroki. Na začetku, ko je bilo se manj otrok, je Kristina delala v vrtcu Janžev Vrh, ko pa se je družina večala, je ostala doma in skrbela za družino in prislužila kakšen priboljšek s delom pri bližnjih kmetih, kjer je bilo potrebno odslužiti strojne usluge za oranje in mlatilnico. Ko so otroci malo zrasli, je dodaten kos kruha sluzila z »malarijo«, s kolesom je v ta namen obredla dobršen del Prlekije, Štajerske in Prekmurja, kjer je polepšala marsikateri dom, vsako soboto pa je okrasila Kapelsko cerkev, kjer je vsako maso in pogreb prepevala v tamkajšnjem zboru. Usoda ji je 1976 leta po tragični nesreči vzela moža, ko ga je najbolj potrebovala, saj je bil najmlajši star šele 9 let. Pridna in skromna je znala poskrbeti za številno družino, vseh sest otrok je naučila vsakršnega dela, za kar so ji vsi neizmerno hvaležni. Prav posebej pa ponosna pa je na svojih 11 vnukov in 10 pravnukov.