Ko se je Silvo Ivanek iz Lutvercev na obrobju Apaške doline, pred dobrimi desetimi leti upokojil, in iz Velenja, kjer je bil rudar vrnil v svojo dolino, je kar nekaj časa razmišljal kako povezati svoje sosede v spodnjem delu vasi, tik ob potoku Plitvica, ki apaško občino loči od radgonske. In odločitev je padla, da bodo vedno v času praznovanja dneva državnosti imeli posebno „srečanje sosedov“, na katerega bodo vadili vse, ki jim druženje in splošno razumevanje ni tuje. Rečeno – storjeno in letos je bilo na sporedu že deseto tovrstno srečanje in druženje, ki je krajane omenjenega dela lepe vasice dejansko zbližalo in povezalo. „Rudarji še posebej vemo kaj pomeni dober sosed, še zlasti v rudniški jami. Šele tam spoznaš kaj pomeni dober prijatelj in dober sosed. In enako je v vsakodnevnem življenju, kjer ti je sosed vedno najbližje in ti lahko pomaga prej kot katerikoli sorodnik. Zato sem vesel, da se je moja ideja lepo prijela tudi tukaj v Lutvercih. Enkrat nas je več, drugič nekoliko manj, ko imajo nekateri sosedje kakšna druga opravila ali so že na dopustu“, nam je pri obloženih mizi razlagal Silvo Ivanek, ki je ob letošnjem jubilejnem, 10. srečanju sosedov, za vse udeležence, pripravil tudi posebni spominek.
Sicer pa srečanje sosedov v Lutvercih poteka vsako leto po drugi družini. Najprej se je začelo pri pobudniku Ivaneku. Vsako leto, poleg drugih dobrot, spečejo tudi odojka, kar je tudi največji izdatek gostiteljev, kajti vse drugo pripravijo in nabavijo s skupnimi močmi. Ob letošnjem jubileju so Mariničevi, kjer je potekalo 10. srečanje, spekli celo torto in so tako skupaj upihnili 10 svečk. Ker so edini del Lutvercev, ki ob glavni cesti Gornja Radgona – Trate - Šentilj nimajo pločnika so upali, da jih bodo odgovorni opazili vsaj zaradi tovrstnih druženj, a se to doslej ni zgodilo. Oni, predvsem družine: Ivanek, Koler, Marinič, Potisk, Srež, Fajfar, Mlinarič, Kuzma..., ki jim je najtežje ko dežuje in to ni primerno za piknike, bodo vztrajali tudi v bodoče. Povedo nam, da tovrstna druženja, ki trajajo tudi deset uri in več, hitro minejo, saj vedno imajo o čem klepetati in se o čem dogovoriti.
Ob koncu zanimivega srečanja, ki je bilo nadvse prisrčno, čeprav se ga je tokrat udeležilo nekoliko manj sosedov, je družina Mariničevih „organizatorsko palico“ (kot vsako leto: prašičjo glavo) predala mladi Potiskovi družini, ki bo gostitelj prihodnje leto. Torej se lepa navada sosedov iz spodnjega dela Lutvercev ne bo prekinila... In pečeni prašič bo tudi v bodoče ostal nekakšna maskota lutverških sosedov.