Razveselila se je obiska župana in aktivistov Rdečega križa Obiskati mamo Rozalijo Damiš v Lešanah je posebno doživetje, kajti iz njene pripovedi odseva spomin na njeno preteklost in preteklost tistih ki so živeli podobno življenje. A njena preteklost je dolga, saj je te dni praznovala 85 let življenja. Ob njenem življenjskem jubileju so ji prišli čestitat župan občine Apače dr. Darko Anželj, predsednica KORKA Apače Olga Edšidt in poverjenica Nada Pfeiler. V hišo nas je povabila hčerka Rozi, pri kateri mama preživlja jesen življenja. Po čestitkah in izročenih darilih, smo bil povabljeni za bogato obloženo mizo, kjer je stekel pogovor s slavljenko. Za njena leta je odličnega spomina, slabše le vidi in sliši, zato smo od nje izvedeli marsikaj zanimivega iz njenega življenja.
Rozalija se je rodila 20. maja 1925. leta v kmečki družini 9 otrok v Žepovcih. Že kot otrok se je s starši preselila v Lešane ali kot pravi, pod Lešanski breg. Tam je družina imela hišo, ki je bila krita s slamo. Spominja se, da je v sobah že bil lesen pod, v »prikletu« pa je bil pod iz ilovice ali kot so rekli iz blata. Od tu je hodila v osnovno šolo v Apače. Tedaj so lahko otroci hodili v nemško in slovensko šolo. Toda tedanji ravnatelj, ki se je pisal Kaželj, je očetu predlagal, da naj obiskuje le slovensko šolo. Po končani osnovni šoli je nekaj časa delala doma na posesti in hodila na dnino. Pozneje je kot gospodinjska pomočnica služila pri trgovcu Karelheinzu Lešniku v Avstriji. Od tu ima najlepše spomine na mladost. Pri tem gospodarju je kuhala za celo družino in se pri tem marsičesa naučila. Leta 1946 se poročila z Antonom Damišem, ki ji je umrl 1979. leta, s katerim sta se poznala že iz šolskih let. Sedanjo posest je ob agrarni reformi dobil njen mož, ki je bil zaposlen v tedanji Kmetijski zadrugi. Na tej posesti sta redila po 4 govedi in 6 prašičev. Ob tem je Rozalija skrbela za ostarele starše, ki so ostali na njenem domu. Posest, ki jo je podedovala, sta z možem, po smrti staršev, prodala. V zakonu se jima je rodila le hčerka Rozi, ki si je ustvarila družino v Gradcu, kjer je bila vseskozi zaposlena kot bančna uslužbenka. Hčerka jo je obdarila z vnukom Renéjem, ki jo rad obišče. Ob tem je hčerka Rozi vseskozi skrbela za dom svojih staršev. Pravzaprav je tu postavila novo hišo, v kateri sedaj z njeno družino živi mama Rozalija. Neizmerno srečna je, da se je hčerka, ki je v pokoju, vrnila na svoj dom. Kot je povedala, bi ji bilo danes najlepše, če bi je ne težile bolezni in leta.
Ob obujanju spominov na mladost je povedala, da ta ni bila nič lepa. Živeli so v velikem pomanjkanju, saj ni bilo kruha. Redko so ga lahko spekli, da se je nasitila vsa družina. Spominja se, da je kruh po vasi nosil »gajšic«, ki je bil oprtan z velikim košem. Tu in tam so starši od njega kupili kak »bekn« ali štruco kruha. Rada se je tudi vozila s kolesom po opravkih in vsako nedeljo k maši v Apače. Ko ji je dopuščal vid, je tudi rada brala, zlasti časopise. Ob našem odhodu se je iz srca zahvalila županu in predstavnicama Rdečega križa, da so jo počastili s svojim obiskom. Kot je dejala je vsakega obiska nadvse vesela.