Kot viničarski otrok, sem že zgodaj morala delati v vinogradih Tako nam je povedala, Matilda Kolmančič, ko smo jo obiskali na njenem domu. Obiskali smo jo skupaj s predsednico Krajevnega odbora Rdečega križa Evelino Petrovič in poverjenikoma Francem Šibratom in Angelo Strniša, predsednico OZ RK Gornja Radgona Silvo Vračko, ter podžupanom občine Apače Francem Pižmohtom, ki so ji ob izročitvi daril čestitali k njenemu 80 življenjskem jubileju. Delegacije se je nadvse razveselila. Vedra in dobrega spomina, je povedala marsikaj zanimivega iz njenega življenja. Vsi smo ji z zanimanje prisluhnili. Za bralce Prepiha, katerega bere tudi slavljenka, pa smo zgodbo tudi beležili.
Rodila se je v viničarski družini štirih otrok Matilde in Petra Štrucl, 4. februarja 1929. leta v Velikem Brebrovniku. Od tu je obiskovala osnovno šolo v Miklavžu pri Ormožu. Straši so bili najprej viničarji pri kmetu, nato pa pri lastniku vinogradov tujemu gospodarju Schenklu. Kakor vsi viničarski otroci, je tudi Matilda morala zgodaj prijeti za delo. »Najprej sta starša bila kmečka viničarja. Ko se je družina preselila v »gospočko« hišo, smo postali »gospočki« viničarji. Moram povedati, da je bila razlika biti viničar pri kmetu ali gospodi. Pri kmetu viničar za svoje delo ponavadi ni dobil plačila. Še hujše je bilo, da je imel delo in zaslužek le poleti. Viničar pri gospodi, je imel delo skozi vso leto. V zimi smo delali v gozdu, vozili gnoj v vinograd , rigolali in drugo. Praktično smo imeli zaslužek skozi vso leto. Plača pri gospodi je bila večja kot pri kmetu. Za lažja dela smo prejemali 6 do 7 dinarjev, za težja pa 9 do 10 dinarjev dnevno. Takrat so gospočki viničarji s protestom dosegli za dinar večje plače. Naš gospodar Schenkl, plač ni povišal. Dejal je, da bo skrbel, da bodo plačo dobivali redno. In res smo jo. Plača je bila vsako soboto. Naj povem, da smo za 5 ali 6 kilogramsko prase, mladega prašička, vzeto kmetu, morali opraviti 14 dni dninarskega dela.«
Zanimalo nas je, kdaj so začeli rezati trto v vinogradu? Dejala je, da je bilo nepisano pravilo, da se rez trte začne na Jožefovo, to je 19. marca. Novo obdobje življenja viničarjev se je pričelo po osvoboditvi, ko je bila zaplenjena posest vključena tedanje kmetijske zadruge, pozneje v kmetijska in vinogradniška posestva. Tedaj je bil njen oče predsednik, danes bi rekli direktor, zadruge Vinski Vrhovi. Matilda je nekaj časa delala kot pisarniška delavka v Ljutomeru. Toda oče jo je poklical domov, da bi se zaposlila pri delu v vinogradih. V tistem času se je udeležila akcij Mladinskih delavnih brigad na progi Šamac- Sarajevo in pri gradnji avtoceste Zagreb-Beograd pri Novski. Za dvomesečno delo je dobila delavsko obleko in čevlje, katere pa je v brigadi skoraj uničila. Za povrh so ji v brigadi Šamac-Sarajevo ukradli »koco« , ki si jo je prinesla od doma. Treba je reči, da je bila koca tedaj pravo bogastvo. Ko je spoznala moža Ivana Kolmančiča, ki je bil prav tako iz Velikega Brebrovnika, se je 1951. leta poročila. Oba sta vse do leta 1959 bila zaposlena pri delih v vinogradih, že omenjene zadruge. Da bi si izboljšala položaj, sta se preselila v Lutverce, kjer je Ivan delal na državnem posestvu. Tedaj sta našla v časopisu oglas, da v Lutvercih potrebujejo konjarja kateremu so obljubljali 11.000 dinarjev plače. Kot pravi, nista kaj prida pridobila. Do boljše službe mu je pomagal Ivanov bratranec Stanko Ribič, ki mu je uredil službo v Elradu, kjer je delal in s tem preživljal družino, vse do upokojitve. Ob prihodu v Lutverce sta le kratek čas živela v zaplenjeni kmečki hiši. Od 1960. leta in vse do danes živita v zgradbi zadružnega doma v Lutvercih. V zakonu so se jima rodili sinovi Marjan, že pokojni, Ivan, Milan in Mirko, ter hčerka Jelica. Razveseljujejo ju vnuki Boštjan, Klavdija, Metka Aleš, Irena in Karmen, ter pravnuku Denis, Nina in Tina. Kot pravi naša sogovornica, sta srečna, da ju imajo otroci radi in jima, ko kaj potrebujeta, predvsem kaki prevoz, pomagajo. Vesela sta, da ima v isti hiši družino in dom sin Mirko. Ko sta oba v službo, to je vsak drugi teden, za njuno družino tudi kaj skuha. Nekoč, ko je bila družina velika, je rada pekla kruh in druge dobrote. Zadovoljna je, da je toliko zdrava, da lahko opravlja vsa gospodinjska dela. Ko ima kaj časa rada prebere kak časopis, tudi Prepih, posluša radio in gleda televizijo. Včasih je rada hodila na izlete, danes je najrajši doma. Dodala je še, da včasih, ko so odraščali otroci ni bilo lahko, zato je s svojim delom pri kmetih prispevala svoje za boljše življenje družine, da ni bilo vse na plači moža Ivana. Naj še omenimo, da so ji otroci z družinami pripravili veliko slavje v Piceriji Kostanj.