Pred 70 leti se je rodil znani radgonski dopisnik Ludvik Kramberger. Njegova življenjska pot se je začela 19. avgusta 1937. leta , ko se je rodil, kot 9. otrok 11 članske viničarske družine v Ženjaku pri Benediktu. Usoda je hotela, da je rojen v svetovno znanem kraju Ženjaku, kjer so leta 1811, v gozdu posestnika Slačeka, našli 26 v depoju zloženih bronastih čelad, ki s svojimi napisi, ki so vtisnjeni v čelade, še danes zaposlujejo zgodovinarje. Rodil se materi Jožefi Metljak, ki je v Ženjak »privandrala« kot begunka iz prve svetovne vojne iz Krasa, kraja Gorjansko pri Komnu, ter očetu Francu Krambergerju, ki je bil rojen v Ženjaku. Rodil se je v času, ko je oče Franc Kramberger, čeprav viničar in že s kopico otrok, izdeloval letalo s katerim bi se rad s svojo, se pravi človeško, močjo, pognal v višave. Ta navdih je dobil, ko je kot kolarski vajenec pri Potisku v Mariboru, obiskoval letališče na Teznem v Mariboru. Tedaj je pomagal v višave, spravljati letala jadrilice. Sicer je bil njegov oče za tiste čase genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in bil cenjen v okolici. Leta 1938 se je družina tedaj še z 9 otroki, preselila v Negovo, kjer je do 16 leta starosti živel naš sogovornik.
Je kaj čudno, če so del očetovih talentov podedovali tudi njegovi otroci, ki so tudi s pomočjo njega prišli do številnih poklicev. Tako je tudi naš sogovornik, ki letos praznuje 70 letni življenjski jubilej, podedoval nekaj talenta po svojem očetu, za kar mu je nadvse hvaležen. Še preden se je šel učit za kovača, učil se je v letih 1953-1956 pri kovaškem mojstru Lovrencu Horvatu v Pernici pri Mariboru, se je pri očetu priučil za pokrivača slamnatih streh, pletarja košev iz šibja in slame, zidarja, pleskarja, vrvarja in sodarja. Teh spretnosti se je pri očetu, ki ga je jemal na štere, priučeval že od 12. leta starosti pa do časa, ko je šel v uk za kovaškega vajenca. Po treh letih učne dobe, pravzaprav skoraj štirih letih, kajti mojster ga ni takoj prijavil kot vajenca, pač pa ga je imel na črno, je prišel do kovaškega poklica. Teoretični del kovinarskega poklica je opravil na Kovinarski šoli Štore, le prvi letnik, nato pa dva letnika na Vajenski šoli raznih strok v Mariboru, ki je bila tedaj v Miklošičevi Ulici, v stavbi kjer je sedaj Lektorat Mariborske univerze.
Ko se je izučil, je z lahkoto dobil delo v Tovarni železniških vozil Maribor, kjer je delal v kotlarni, kjer so popravljali parne kotle in lokomotive, kot kotlar. Težko kovaško-kotlarsko delo, ga je pripravilo, da se je odločil za nadaljnje šolanje. Vpisal se je na Srednjo tehnično šolo za odrasle na Gosposvetski cesti v Mariboru in jo po treh letih končal. Kot strojni tehnik, tedaj, ko še ni bilo toliko izobraženega kadra, je poklic tehnika veljal toliko kot danes inženirja, in se kot strojni tehnik zaposlil na novem delovnem mestu, kot lanser proizvodnje, v obratu za izgradnjo novih tirnih vozil. Ker je takrat Tovarna železniških vozil izdelovala vagone, tovorne in hladilnike, za tuji trg, je bilo veliko sodelovanja s tujimi kontrolorji, s katerimi je bilo treba kontaktirati v nemškem ali angleškem jeziku. Tega Ludvik, čeprav je hodil dve leti kot osnovnošolec, v nemško šolo, ni obvladal. Zato se je odločil, čeprav je doma že imel družino, ženo in otroka, da se nauči nemščine ob delu v Nemčiji. Ob pomoči brata Ivana, ki je že delal kot zdomec v Nemčiji, se je zaposlil v Tovarni bakra v Duisburgu. Tam z učenjem jezika ni imel kakih posebnih uspehov. Računal je, da se bo v jezik uvedel s kontaktiranjem z nemškimi delavci. Toda bil je dodeljen med tuje delavce: Špance, Turke, Italijane, Grke in seveda številne Jugoslovane, zato je tak način učenja jezika bil nemogoč. Obenem je stanoval skupaj z bratom Ivanom, kjer je itak bil pogovorni jezik v materinščini. Toda Ludvik se ni vdal. Pridno se je učil nemščine z branjem časopisov in knjig, ki jih je jemal v tovarniški knjižnici. Bral je romane, ki so bili prevedeni od piscev iz tedanje Jugoslavije. Po letu dela v Nemčji, se je leta 1966 vrnil v domovino in se zaposlil v podjetju Bodočnost v Mariboru, kjer je bil 5 let obratovodja tiskarne in papirnice. V tem času se je z družino preselil v svojo hišo v Kunovo pri Negovi, kjer je za nekaj časa odprl kovaško obrt. Ker je ta zamirala, se je zaposlil v tovarni Elrad v Gornji Radgoni, kjer je delal kot skupinovodja, pomočnik obratovodje in se odpravil 1992. leta v pokoj kot analitik proizvodnje.
To so kratki opisi življenja našega sogovornika, ki se je leta 1972 iz Kunove, kjer je prodal 1,82 ha veliko posest in hišo, preselil v Gornjo Radgono. Tam si je z družino, dveh otrok sina Zdravkota in hčerke Metke, skupaj z ženo Marico postavil hišo. Sedaj se lahko vrnemo k naslovu, kjer pravimo, da dopisnik Ludvik letos praznuje 70 let življenja. Zanimalo nas je kako je od kovača prišel do dopisnika. »Zbolel sem na hrbtenici, bil operiran in se zdravil tudi v zdraviliščih. Tako sem bil leta 1971 v zdravilišču Laško. Tam je nastal moj prvi prispevek, ki sem ga objavil v tedanjem Nedeljskem dnevniku. Za rubriko Hopla,oprostite, sem poslal šaljivi prispevek, ki je bil objavljen in honoriran z 200 dinarji, kar je takrat predstavljalo plačilo 4 izvodov dnevnika Večera ali Dela. Naslednji prispevek je bil o raboti, ki smo jo izvajali v Kanovi. V Kunovi, ki je sodila v KS Negova, sem bil vaški odbornik, ki bi naj skrbel za vzdrževanje tedaj blatnih cest. Tedaj sem v Vestniku pohvalil krajane, da so vsi prišli na rabtoto. A sem se v prispevku hoteno zlagal. Zapisal sem, da so vsi prišli na raboto. To pa ni bilo res. To so bralci opazili in me na to opozoril. Pisanje članka in pohvala tudi tistih, ki niso bili na raboti, je bila moja taktika. Ob drugi raboti, ki je bila takrat nujna, saj denarja za plačilo teh opravil občina ni imela, je bil udeležba številčnejša. To je bi psihološki učinek mojega članka. S tem se je nadaljevalo oglašanje v časopisih. Objava vsakega prispevka v časopisih mi je bila spodbuda za nadaljnje pisanje. Za večji uspeh si dopisnik šteje, če pride v dnevne časopisu s prispevkom na prvo stran. To mi je tudi uspelo, saj je Večer objavil na prvi strani vest »Elrad izvozil v Irak 4 milijone metrov TV kabla«. Ob pisanju sem tudi fotograf. Tako se je znašla na prvi strani Kmečkega glas tudi moja fotografija z žensko iz Slaptinec pri Sv. Jurij ob Ščavnici, kako nese mleko v zbiralnico. Vse to in objavljanja prispevkov v številnih časopisih in revijah, me je spodbujalo, da sem se oglašal s svojimi prispevki. Veliko zaslug, da sem vztrajal v dopisovanju ima tudi znani radgonski urednik tovarniškega glasila Elrad, Andrej Coklin, danes znan zeliščar, ki je v objavo sprejemal moje borne intervjuje. Prav v tem sem dosegal največje uspehe. Objavljeni so bili v številnih časopisih in revijah: Večeru, Vestniku, Kmečkem glasu, Družini, revijah Stop, Obrtnik, Delavec, Gasilski Vestnik, Čebelar, Jana, Naša žena, Stop in še mnogih drugih. Zveste bralce imam tudi v lokalnih časopisih Prepih, ki izhaja na področju Upravne enote Gornja Radgona, in Domačih novic, ki jih izdaja Romeo Štrakl za področje Upravne enote Lenart. Vesti sem pošiljal tudi na radie: Ljubljana, Maribor, Murski Val, Maxi in Slovenske gorice Lenart. V številnih naštetih medijih se oglašam še danes. Oglašam se, ker ljudje želijo. Kot mi povedo bralci, jih radi berejo. Imam pa iz tega eno anekdoto. Ko sem še pisal v tovarniški list Elrad, mi je prijatelj in sodelavec dejal da mojih prispevkov ne bere. Vprašal sem ga zakaj, pa mi je dejal, da slabo pišem. Jaz pa sem ga modro vprašal: »Kako pa veš, da slabo pišem, če jih ne bereš?«. Spravil sem ga v zadrego. Jaz pa pisal dalje.«
Ko smo ga povprašali kaj mu pomeni pisanje nam je povedal: »Kljub letom se ne morem odreči temu konjičku. Pišem, ker me to veseli, ker je to sedaj del mojega življenja. Pišem zato, ker me ljudje kličejo, in mi na »dlani« prinesejo zgodbo. Ko me pokličejo ne morem reči ne. Priznam pa, da gre vse težje, kajti »baterije«, jaz bi rekel »glava«, se vse bolj praznijo. Znano je, da od dela še nobeden ni obogatel. Obogatel nisem tudi jaz. Lahko pa rečem, da se da s honorarji polepšati življenje. Seveda je treba »delat«, kot pravi v popevki Adi Smolar. Naj vam omenim še zanimivost iz mojega pisanja. Najboljše honoriran stavek v mojem pisanju je glasil: »Najlepše so obuti tisti, ki se obuvajo na račun bosih!«. To je objavljen moj aforizem, ki je bil leta 1995 nagrajen na natečaju s prvo nagrado s tedanjimi 1.500 nemškimi markami. Če bi bili vsi stavki, ki sem jih zapisal v 36 letih dopisovanja, plačani s takim honorarjem, bi bil verjetno tako bogat kot največji bogataš sveta. To se ni zgodilo. Zgodilo se pa je, da je Ludvik srečno, tudi zadovoljen, dočakal 70 let življenja.«