Mimika Lorber, ki jesen življenja preživlja v Zamarkovi, ki sodi v občino Lenart, se je rodila na god svetega Martina, 11. novembra 1905. leta, v Spodnji Voličini, ki sodi v občino Lenart. Ob njenem 102 rojstnem dnevu jo je obiskal župan občine Lenart mag. Janez Kramberger. Obiska se je zelo razveselila. Z njim pa je tudi nazdravila. Posebno vesela je bila, da se je lahko z njim srečala osebno, kajti nekoč je bil njen daljni sosed iz sosednje vasi.
Mimika Lorber se je rodila v družini s 100 letno gostinsko in trgovsko tradicijo. To tradicijo je nadaljevala vse do upokojitve tudi Mimika, saj je bila kuharica v svoji gostilni, ki jo je imela v Zamarkovi, kjer sedaj živi z 88 letnim bratom Ivanom. »Res je že kot otrok sem se sukala v trgovini in gostilni. Po opravljeni meščanski šoli v Mariboru, sem pomagala staršem. Leta 1928 je oče Ivan kupil 2 tonski tovornjak znamke Ford. Z njim sem tedaj vozila robo za trgovini v Voličini in Zamarkovi iz Ptuja in Maribora. Velikokrat sem se odpeljala po slatino v Radence, ki smo jo potrebovali za prodajo v gostilnah. Ker sem bila edina ženska, ki je tedaj vozila avtomobil, so me povsod občudovali. Takrat smo vozili zelo počasi, saj sem od Voličine do Maribora, to je okrog 30 km, vozila več kot uro.«
Iz njenega življenja je zanimivo, da je bila botra velikemu številu otrok. »Res je, krstna in birmanska botra sem bila več kot 50 otrokom. Mnogih ni več. Tisti, ki še živijo pa me še obiščejo. Ker sama nimam otrok, sem bila vedno vesela povabila za botrstvo. Tedaj otroci niso bili tako zahtevni. Vsakemu sem dala za darilo molitvenik, rožni venec, robček in nekaj malega denarja. Deklicam sem kupila tudi torbico. Birmanci in starši so bili povabljeni tudi na skupno birmansko kosilo v naši gostilni.« Mimiko smo obiskali dan po njenem praznovanju in jo zalotili v sobi kjer je bilo vse polno daril. Povprašali smo jo, kakšen je njen recept za dolgo življenje? »Nič posebnega. Le veseliti se je treba življenja. Do lani sem še za sebe in za brata sama kuhala. Sedaj nama brat, vsak dan pripelje hrano iz gostilne Vinska trta v Voličini, ki jo ima moj nečak. Pri hrani nisem izbirčna. Mislim, da me v dolgo življenje spremlja dobra volja in zadovoljstvo. Sedaj mi življenje podaljšuje brat Ivan, ki skrbi zame. Z njim se tudi veliko pogovarjam.«
Mimika se veseli vsakega obiska. Veliko veselja ji naredi, s skoraj vsakodnevnimi obiski, nečak Leopold Matjašič iz Lenarta, kateremu je tudi botra. Posebej je vesela, da ima ob sebi brata, ki ji lajša življenje na stara leta. Kot nam je dejal brat Ivan, mu je to v zadovoljstvo, če lahko sestri še kaj dobrega stori. Sama je dolga leta skrbela za onemogle njegove in njene starše, sedaj ji to vrača on, je še poudaril.